Leta 1968 je italijansko podjetje Lamborghini na ženevskem avtomobilskem sejmu predstavilo svojo vizijo grand tourerja s štirimi sedeži. Imenoval se je espada. Avto je bil zelo drzne oblike, a je po zaslugi oblikovalca Marcella Gandinija iz podjetja Bertone ostal na pravi strani avantgardnosti. Izdelali so jih 1227. Dve leti kasneje je britansko podjetje Marcos poskušalo ponoviti Lamborghinijev recept. Tudi oni so razvili zmogljiv športni avto, v katerega je bilo mogoče stlačiti družino. Pri tem niso bili povsem uspešni.
Podjetje Marcos Engineering si je ustvarilo ime s hitrimi športnimi avtomobili in dizajnom, ki ni bil najbolj konvencionalen. Njihovega prvega avta se je celo prijelo ime grdi raček. Oblikovno je podjetje Marcos prešlo na višjo raven, ko sta se ekipi pridružila oblikovalca David in Peter Adams. David Adams se je podpisal tudi pod dizajn dirkalnika mantis XP, ki je bil predviden za nastop na 24-urni dirki Le Mansa leta 1968, a se zaradi tehničnih težav ni izšlo. Nastopil je le na eni dirki. Kaj zdaj? Verjetno je tedaj nekdo omenil uspeh in posrečeno espado in padla je zamisel, da bi dirkalniškega mantisa prevedli v družinski športni avto.
Originalna zamisel doživela nekaj sprememb
Za izvirni dizajn avtomobila je bil sicer odgovoren Brian Cunnington, nekdanji oblikovalec britanskih lovskih letal, ki je več let delal pri Lotusu, kjer je začel snovati načrt za avto s projektnim imenom M50. Ker razvoj avtomobila pri Lotusu ni napredoval po željah, je podjetje zapustil. Kratek čas je oblikoval helikopterje, ko mu je prijatelj povedal, da želijo pri Marcosu izdelati športni avto za štiri osebe. Cunnington je pograbil svoje načrte za M50 in odkorakal v pisarno Davida in Petra Adamsa. Kmalu zatem je začel razvijati družinskega mantisa. Originalna zamisel je doživela nekaj sprememb. Med drugim so morali opustiti Fordov 3-litrski šestvaljnik in ga nadomestiti s Triumphovim vrstnim šestvaljnikom TR6. Septembra 1970, manj kot 15 mesecev po Cunningtonovem prihodu v podjetje, je tovarniška tla že zapustil prvi mantis M70.
Podjetje je avto predstavilo oktobra 1970 na britanskem mednarodnem avtosalonu, kjer je pritegnil pozornost s svojim nenavadnim videzom, a prejel tudi kar nekaj pohval. Avto je bil kombinacija mehkih in ostrih linij. Po eni strani je dajal vtis nečesa futurističnega, hkrati pa klasično hitrega. Ob tem je pod določenimi koti spominjal na otroške risbe hitrih avtomobilov. »Je grd? Raje bi rekel, da ni konvencionalno privlačen,« je o mantisu zapisal britanski avtomobilski novinar Martin Buckley. »Kljub temu je nekaj v njegovem žabjem nosu, močno zaobljenih stebričkih vetrobranskega stekla in drznem profilu nametanih linij, kar je čudno privlačno in nenavadno futuristično.«
Nekaj posebnega je bil tudi zaradi mer. Dolg je bil zajetnih 4,72 metra, a visok vsega 1,17 metra, s čimer se je uvrščal med najnižje avtomobile na tedanjem britanskem trgu. Bil je tudi dokaj zmogljiv. Motor je imel 150 konjev in 214 Nm navora. Do stotice je potegnil v 9 sekundah, najvišjo hitrost pa je dosegel pri 201 km/h, kar ni slabo za družinski avto. Kako se je dejansko vozilo z njim, ko je bil nov, ni dobro znano. Objavljenih testov avtomobila praktično ni bilo. Prav tako ni bilo veliko lastnikov, Marcos je namreč izdelal vsega 32 primerkov, a so se pozneje pojavljale zgodbe o dodatnih 35 primerkih, ki so ostali neprodani v ZDA. V oglasih lastnikov, ki danes prodajajo obnovljene mantise, je sicer zaslediti ocene, da se avto vozi izvrstno. Gre pa v teh primerih seveda za nekoliko pristranske ocene.
Razlogov za neuspeh je bilo več
Razlogov za neuspeh prodaje mantisa je bilo več. Cena ni bila eden od njih. Avto je leta 1970 stal 3185 funtov, kar je z všteto inflacijo danes 71.700 evrov. Sliši se veliko, a je hkrati pol toliko, kot je stala povprečna espada. Pri Marcosu so računali, da bo tak denar za avto pripravljena odšteti ciljna skupina mladih poslovnežev. Prodali so vseh 32 v Veliki Britaniji izdelanih primerkov. Resnejše težave je povzročila prevelika ambicioznost podjetja, ki je investiralo v novo tovarno ravno v času, ko so nova pravila otežila izvoz avtomobilov v ZDA. Sledile so hude finančne težave. Cunningtona so decembra 1971 odpustili. Pravi, da ni bil pretirano razočaran. »Dosegel sem to, za kar sem bil plačan. Izdelal sem uspešen specialističen športni avto, enakovreden kateri koli carozzerii, za le delček cene. Ultimativni grand tourer.« No, do naslednjega poletja je (prvič) potonilo tudi podjetje, proizvodnja mantisa pa je dokončno zastala s (prvo) likvidacijo podjetja leta 1972.
