Če bi bil John Law še živ, bi bilo čisto mogoče, da bi bil prav on skrivnostni »izumitelj« razvpitega bitcoina. Se ne morete takoj spomniti, kdo je John Law? No, kot se je fantomski Satoshi Nakamoto leta 2009 (oziroma pozno jeseni leta 2008) z bitcoinom ob pravem času pojavil na pravem mestu – po izbruhu finančne in nato še gospodarske krize, se je tudi John Law znašel v Franciji v trenutku, ko je bila ta v bistvu pred stečajem. To je bilo v drugem desetletju 18. stoletja: država Sončnega kralja Ludvika XIV. je bila zadolžena za 3 milijarde liver, proračunski prihodki pa so s 145 milijoni izdatke presegali le za tri milijone liver. Francija je potrebovala čudež in tega ji je obljubil prav John Law, škotski ekonomist, ki doma ni našel posluha za svojo zamisel o banki vseh bank, centralni banki, poleg tega pa je bil zaradi uboja v dvoboju ubežnik pred britanskim pravosodjem.
Law je bil doktrinarno merkantilist, zagovornik trgovine kot gonila blaginje, in v bistvu je bil takšen tudi njegov recept. Francoski dolg naj bi s svojimi naravnimi bogastvi odplačala komaj dobro odkrita in bolj ali manj še neposeljena Louisiana onstran velike luže. Monopol nad trgovino z njo naj bi imela država, financiranje podjetja pa naj bi omogočili delničarji. Kot genialen blefer, ki se je pravzaprav večino življenja pred in po tem preživljal s kartanjem in kockanjem, malo pa še s finančnimi špekulacijami, je bil Law tudi rojen tržnik. Delnice Mississippi Company so v kratkem času postale uspešnica, treba jih je bilo dotiskovati oziroma pošiljati na trg nove izdaje, in v približno treh letih se je tržna kapitalizacija podjetja, ki mu še ni uspelo dobaviti nobenih omembe vrednih količin realne vrednosti, povzpela na celih devet milijard liver.
In potem je bilo vsega naglo konec. Velikanska količina bankovcev v obtoku brez pokritja v »žlahtnih« kovancih je povzročila inflacijo, centralna banka je omejila izplačila in misisipijski balon je počil. Posledica je bil, med drugim, nemara prvi bank run, naval na banke, v zgodovini, med katerim je bilo do smrti poteptanih več ljudi, Law, medtem razrešen z vseh funkcij, pa se je odločil za beg; njegovemu bratu Williamu so kot sodelavcu sodili, vendar je bil nazadnje oproščen.
Če bi leta 2010…
Ni mogoče reči, da človeštvo v treh stoletjih odtlej ni napredovalo. Po centralni banki in/ali podjetju za izdajo valute in/ali delnic ni več potrebe. Bitcoin in druge podobne iznajdbe shajajo brez tega. Pa tudi brez bankovcev in – ilustracija, ki običajno opremlja novinarske članke o kriptovalutah, je zgolj »umetniška« vizija – kovancev. Vsaj dokler si lastnik šifrirnega ključa, ki ga v omrežju bitcoina legitimira kot imetnika določenega števila enot (velikokrat zgrešeno in zavajajoče imenovanih žetoni) te valute, ne zaželi kakšne realne dobrine. Te je namreč še vedno mogoče plačati skoraj izključno s pokritjem na bančnem računu: bitcoine je zato treba pretvoriti v evre, dolarje, jene in druge valute, za katerimi stojijo centralne banke. In tudi če je kje mogoče z bitcoinom na videz neposredno plačati kavo – kar zaradi počasnosti omrežne overovitve plačila ni prav priročno – je v ozadju vselej »realni« denar. Kakor tudi pri kriptovalutnem plačevanju dobrin, katerih promet je prepovedan ali državno reguliran (mamila, orožje ipd.), zaradi česar je anonimnost udeležencev transakcije dobrodošla.
Medtem ko je rast delnice Mississippi Company temeljila na naivnem (za)upanju v obljubo prihodnjih donosov od izkoriščanja naravnih bogastev, rast vrednosti bitcoina in druščine temelji na naivnem (za)upanju v… Kaj že? Prihodnje donose, vsekakor, ampak od koga ali česa? Prihodnjih donosov od prihodnjih donosov? Prihodnje rasti od prihodnje rasti? Morda prihodnjih donosov od prihodnje rasti? Prihodnje rasti od prihodnjih donosov?
Ali pa bi bilo mogoče najbolj natančno reči, da temelji na (za)upanju, da se bo vselej našel nekdo, ki bo bitcoine pripravljen kupiti po še višji ceni? Kajti pripoved(ka) tržnikov kriptovalutnega evangelija gre nekako takole: če bi leta 2010 v bitcoin vložili 100 dolarjev, bi jih danes imeli 300 milijonov.
Pri približno 16,7 milijona »izkopanih« enot je »tržna kapitalizacija« bitcoina ta teden dosegla 160 milijard dolarjev. Višja je od borzne vrednosti Disneyja ali IBM. Trikrat višja od vrednosti BMW, dvakrat od Daimlerja. Približno toliko je glede na ceno delnic danes vredno nekoč najdražje – in še vedno odlično poslujoče – podjetje na svetu General Electric, ki ima skoraj 300.000 zaposlenih in 125 milijard dolarjev letnega prometa. Apple, zdaj največja korporacija po borzni vrednosti, je »le« šestkrat dražji od vseh bitcoinov. Coca-Cola ima še nekaj milijard prednosti. Banki, dve od tistih, ki vladata svetu, Goldman Sachs in Morgan Stanley, sta že zaostali in bi po tržni kapitalizaciji kmalu utegnili biti manjši od bitcoina tudi z združenimi močmi. Slovenski letni BDP je skoraj štirikrat manjši od »tržne kapitalizacije« bitcoina, katerega vrednost se je od začetka leta – ob nekaj vratolomnih padcih – podeseterila, v zadnjih dveh mesecih pa več kot podvojila. Skratka, če bi bili bitcoini delnice korporacije, bi bila ta med 40 največjimi na svetu. Nedaleč od tridesetega mesta.
Bitcoin je noro velik in še vedno na videz nezadržno naglo raste, toda majhne kriptovalute rastejo, no, so rasle doslej, eksponentno. Ether, komaj dobri dve leti stara kriptovaluta, je bila pred slabim letom, na prvi letošnji dan, vredna stokrat manj od bitcoina. Ena enota v omrežju ethereum je stala manj kot deset dolarjev. Zdaj stane skoraj 600 dolarjev, »tržna kapitalizacija« pa znaša več kot 45 milijard dolarjev. Ether, litecoin, monero, zcash, namecoin in druge digitalne valute skupaj »še« ne dosegajo polovice »vrednosti« bitcoina, skupaj z njim pa ponazarjajo povsem nerazumna pričakovanja, da ljudi, ki bi jih bili pripravljeni kupovati po vedno višji ceni, nikoli ne bo zmanjkalo.
Brez »notranje vrednosti«
Čeprav je trg kriptovalut narasel na približno četrt bilijona dolarjev, pa je v primerjavi z delniškimi trgi in zneski, vloženimi v izvedene finančne instrumente, še vedno majhen. Zato velika nihanja v vrednosti posameznih valut nimajo širših finančnih in gospodarskih posledic in ni videti, da bi jih lahko imel tudi popoln zlom tega trga. Gotovo pa je, da kriptovalute spodjedajo monopol centralnih bank (in vlad) nad izdajanjem denarja in da so zanje toliko večja nadloga, kolikor bolj se širijo oziroma kolikor več (legalnih) dobrin je z njimi mogoče plačati. Pri tem pa vprašanje, ali so kriptovalute sploh valute – torej denar – ne v teoriji ne v praksi še nima jasnega odgovora. Nekateri menijo, da so v bistvu blago, čeprav brez »notranje vrednosti« (kakršno imajo kot menjalno sredstvo, denimo, zlato, nafta ali cigarete), drugi spet, da so denar. Tudi v eni od lanskih publikacij Mednarodnega denarnega sklada so se opredelitvi izognili z ugotovitvijo, da »virtualne valute (!) združujejo lastnosti valut, blaga in plačilnih sistemov, njihova klasifikacija v eno od skupin pa bo imela vpliv na njihovo zakonsko in regulatorno obravnavo«.
Večina nacionalnih oblasti, centralnih bank, finančnih ministrstev, davkarij, agencij za trg vrednostnih papirjev itd. se doslej regulacije kriptovalut(nega trga) sploh še ni lotila, kolikor se jih je, pa se že med njimi kažejo razlike pri izhodiščni opredelitvi. Še bolj izrazite so te med državami, kajti medtem ko se, denimo, ZDA nagibajo k stališču, da so kriptovalute v resnici blago, jih ima Japonska za valuto; medtem ko je slednja bitcoin že skoraj povsem legalizirala, je v Indiji in na Kitajskem praktično prepovedan. A hkrati kitajska centralna banka – kot tudi še nekaj drugih, med njimi švedska – pripravlja in testira tehnologijo za lastno kriptovaluto oziroma šifrirani plačilni sistem s tehnologijo veriženja blokov.
Dokler, kot ne pozabijo poudariti apologeti novega finančnega, eh, trga, v kriptovalute vlaga manj kot odtisoček človeštva (poznavalci njihovo število ocenjujejo na pet do deset milijonov), pričakovanje, da se bo vselej našel nekdo, ki bo bitcoine pripravljen kupiti po še višji ceni, nemara ni povsem nerazumno. Prostora za rast, z jezikom finančnih mešetarjev rečeno, je še veliko. Za vsak primer pa ga tudi že širijo. Čikaška borza terminskih pogodb (CME), največja te vrste na svetu in zloglasna zaradi svojega vpliva na cene hrane, energentov itd., je tako nedavno objavila, da namerava bitcoin še pred koncem leta vključiti v svojo ponudbo. Kar ne pomeni nič drugega kot to, da se bodo že kmalu s svojimi stavami na prihodnjo vrednost bitcoina na finančnem trgu pojavili tvegani skladi (hedge funds). Številni poznavalci menijo, da utegne to rast vrednosti bitcoina vsaj kratkoročno še pospešiti. Ob tem, da že zdaj vrednost bitcoina poganja več kot sto zanj »specializiranih« tveganih skladov.
Javna knjiga saldakontov
Da bi ga imeli in z njim tudi trgovali, vam danes o bitcoinu, tehnologiji za njim in borzah, na katerih ga je mogoče pretvoriti v valuto ene izmed centralnih bank, ni treba več vedeti ničesar. In večina ljudi tudi v resnici ne ve nič. Še nekaj let nazaj, recimo nekje do leta 2013, je bilo drugače. Bitcoin je bilo tudi doma mogoče »izkopavati«, torej malce »friziranemu«, z dodatnimi zmogljivimi grafičnimi karticami opremljenemu računalniku dati v reševanje algoritemsko nalogo, ki je kot nagrado v lastnikovo digitalno denarnico prinesla bitcoin(e). Kdor jih je hotel prodati oziroma z njimi trgovati, pa je moral na eno izmed spletnih borz (ena danes največjih, Bitstamp, ima slovenske korenine). Prvih nekaj let so se zato z »izkopavanjem« bitcoinov ukvarjali predvsem računalničarji, od katerih je mnoge bolj kot valuta sama zanimala tehnologija.
Zmogljivejši kot so bili procesorji, hitreje so reševali naloge in prinašali bitcoine in hitreje je naraščala skupna procesorska moč bitcoinovega omrežja. Zato so »izkopavanje« s postopno rastjo tečaja prevzemale in že pred nekaj leti povsem prevzele velikanske in vedno večje računalniške »farme«. Te danes porabijo več elektrike kot številne države na svetu (na primer več, kot je posamezno porabi dvajset manjših članic EU), kajti »izkopavanje« in z njim povezano overovljanje transakcij je vse bolj zahtevno; vsaka transakcija – dnevno pa jih je menda nekaj več kot 300.000 – naj bi po nekaterih ocenah zahtevala 300 kilovatnih ur. Ocene, koliko časa bo še poteklo, preden bo »izkopanih« vseh 21 milijonov bitcoinov (po prvotnih ocenah bi že morali biti), so tudi zato različne: od deset let do nekaj desetletij.
Po drugi strani je bitcoin računalniško omrežje, celo nekakšno družbeno omrežje. Da bi se lahko imetnik neke količine »valute« izkazal kot imetnik oziroma izpeljal transakcijo (bodisi plačal z bitcoini bodisi jih prodal), mora od drugih računalnikov dobiti potrditev, da je njegov šifrirni ključ pristen. Tehnologija, ki to omogoča, so medsebojno v verigo povezani podatkovni bloki (blockchain), v katere se zapisujejo vse transakcije. Poenostavljeno rečeno so verižni bloki nekakšna decentralizirana, v računalniškem omrežju razpršena – in javna – knjiga saldakontov oziroma glavna knjiga, šifrirni ključ za posamezni »račun« pa je v računalniku ali oblaku imetnika (oboje pomeni določeno varnostno tveganje, saj lahko trdi disk, denimo, preneha delovati, v oblačne strežnike različnih ponudnikov pa je mogoče vdreti). Samih bitcoinov – in zgodovine vseh transakcij, zapisane v bloku – za zdaj ni mogoče poneveriti, ker mora pristnost ključa vselej overiti omrežje; tovrstne manipulacije bi bile mogoče, če bi nekdo s »surovo« računalniško močjo nadzoroval več kot polovico omrežja. (Mimogrede, izvirna velikost oziroma bolje rečeno majhnost blokov že nekaj časa povzroča težave, saj overjanje lahko traja tudi več dni, zaradi česar je bitcoin medtem dobil nekaj frakcij s posodobljenim programom.)
Libertarno-silicijevodolska distopija
Bitcoin je kot valuta in plačilni sistem zato videti kot uresničitev libertarnih sanj: za njim ne stoji nobena centralna banka in še manj vlada, ki bi lahko iz tega ali onega razloga in na ta ali oni način manipulirala s ceno valute, je decentraliziran, odpravlja davčne in znižuje transakcijske stroške (ker ne potrebuje posrednika, kakršen je banka ali, na primer, notar, vendar provizije ostajajo pri pretvorbi v eno izmed pravih valut) ter je vreden toliko, kolikor se trg odloči zanj plačati. Ali pa je bila takšna vsaj osnovna zamisel, kajti medtem je bitcoin že zaradi načina »izkopavanja« v bistvu oligopoliziran, teoretično pa je mogoče, da bi nekaj »dobaviteljev« računalniške moči (ali celo en sam – ob ustrezno visoki vrednosti bitcoina) v njegovem omrežju lepega dne preseglo polovico skupne (več kot polovica moči je potrebna tudi za odpravo omejitve na 21 milijonov enot) in začelo narekovati svoja pravila igre. Praktično bi to povzročilo izhodni stampedo vseh drugih (vlagateljev) v omrežju in propad bitcoina, toda morebitne posledice so sila nezanesljiva varovalka pred človeškim pohlepom.
Istočasno – in to se v skrajni točki prekriva – je bitcoin s svojo tehnologijo verižnih blokov skoraj že uresničitev silicijevodolske utvare, da je mogoče vse – od zdravja ljudi do zdravja ekonomije in družbe – popraviti z algoritmi, »nahranjenimi« z dovolj podatki. Da bo vrsta današnjih težav (če ne kar vse) in stroškov, ki si jih je družba nakopala s številnimi institucijami, grešnimi in potratnimi, kot so pač grešni in potratni ljudje, preprosto izginila, ko bo prevladala hladna binarna »logika«.
In na tej točki se tehnološka utvara združi z libertarno, kajti nadomestitev človeških institucij z računalniškimi algoritmi v bistvu pomeni konec vseh družbenih pogodb (tudi denar je navsezadnje ena izmed njih) in s tem družbe.
