Komaj kaj je najbrž lahko bolj samoumevno kot to, da bi veliko več ljudi moralo imeti dostop do finančnih storitev in poceni kapitala, da imajo ljudje pravico nadzorovati sadove svojega legalnega dela, da bi globalen, odprt, takojšen in nizkostroškovni sistem prenosa denarja ustvaril velike ekonomske priložnosti in povečal svetovno trgovino, da ljudje vse bolj zaupajo decentraliziranim oblikam upravljanja, da bi morali biti svetovna valutna in finančna infrastruktura zasnovani in upravljani kot javno dobro in da smo vsi odgovorni za povečanje finančne vključenosti, etičnost udeležencev ter nenehno krepitev integritete sistema.
In komaj kaj je verjetno lahko manj verodostojno od naštetih samoumevnosti, če se nanje v svoji »beli knjigi« o uvedbi lastne, hm, kriptovalute sklicuje Facebook. Vselej, ko Mark Zuckerberg govori o emancipaciji »ljudskih množic«, tokrat pač ekonomski oziroma finančni, je končen rezultat povsem drugačen. Ne nujno zato, ker bi Zuckerberg že od samega začetka to hotel, pač pa najbrž predvsem zato, ker o družbenih posledicah svojih dejanj vnaprej nikoli ne razmišlja. Je pa hiter, spreten in brezobziren pri tem, da jih, ko se pokažejo, obrne sebi oziroma Facebooku v prid.
Facebook je tako postal korporacija, katere poslovni model, ee, dobiček, temelji na »nepredvidenih posledicah« nenehne emancipacije množic, ki se sprevržejo v kršenje človekovih pravic in svoboščin v imenu obljubljene svobode, enakosti, napredka in (uporabniške) skupnosti. In prav skupnost je, kakšno naključje, pojem, ki briše vse družbene razlike in se vsiljuje za nadomestek družbe same, s čimer med drugim odpravlja potrebo po (družbeni) odgovornosti (Zuckerberga in Facebooka) in s tem politiki.
Ob letu osorej naj bi jo torej dobili, libro, Facebookov denar, ki ga bo poslati tako (no, menda še bolj) varno in preprosto (pa, brezplačno, no, skoraj, povrhu), kot je »danes poslati sporočilo, fotografijo ali video«. Celo če ne boste imeli ne profila na Facebooku in ne bančnega računa – da boste le imeli mobilnik in namensko aplikacijo – Calibro. Pri tem pa je malodane vse, kar je doslej znanega, v slogu »preambule« k beli knjigi, skrajno problematično. Čeprav, za začetek, Facebook libro razglaša za kriptovaluto in je zanjo uporabil tehnologijo verižnih blokov (blockchain) za knjiženje transakcij, je to tudi vse, kar ima libra skupnega s kriptovalutami.
Libra ni zasnovana kot, denimo, bitcoin, najbolj razvpita kriptovaluta, saj ni decentralizirana, ni omejena in ni brez kritja (ki ga »nadomešča« gola dobra vera imetnikov, da bo nekdo vedno pripravljen odkupiti kriptovalutno dobroimetje z realnim denarjem). Vezana bo na košarico valut in varnih vrednostnih papirjev, kar naj bi preprečilo tečajna nihanja, značilna za večino kriptovalut, zgolj s količino teh valut in papirjev pa naj bi bila omejena tudi emisija libre. Ta količina pa je končna in spremenljiva, kajti danes stabilne valute in varni papirji lahko čez noč postanejo ničvredni.
Zato velja že tukaj na kratko dodati – pač zaradi njenega potenciala, temelječega na dejstvu, da ima Facebook skoraj tri milijarde uporabnikov – da bo libra toliko bolj nestabilna, kolikor bolj bo razširjena in kolikor večje »rezerve« stabilnih valut in varnih papirjev bo potrebovala. Hkrati bo zaradi vezave na najmočnejše valute libra od prvega dne uvedbe nenehna nevarnost za šibke valute (in gospodarstva). Podobno kot zlato, dolar, evro ali švicarski frank bo dobroimetje v librah, čeprav neobrestovano, posameznikom nudilo zatočišče pred razvrednotenjem teh valut, kar pomeni, da bo nezapletena možnost pretapljanja v libre pomenila dodaten pritisk na te valute.
Nebančna centralna banka
Libra bo imela svoj »svet guvernerjev« oziroma svet združenja libra, sestavljen iz predstavnikov ustanovnih članov združenja (za zdaj so to poleg Facebooka med drugimi še Visa, Mastercard, Uber, eBay, Spotify, Vodafone in PayPal, z najmanj desetimi milijoni dolarjev vložka pa se lahko pridruži katerokoli podjetje in vsakdo), torej bo centralizirana in upravljana valuta. Kot imetnik rezerv v trdnih valutah in državnih vrednostnih papirjih bo združenje tudi upnik teh držav oziroma centralnih bank, kar spet pomeni, da bo libra toliko večja grožnja zanje, kolikor bolj bo razširjena.
Na drugi strani bosta hkrati narasli moč in odgovornost centralnih bank, katerih valute bodo vključene v librino košarico. Ker naj bi bila libra stabilna valuta, to pomeni, da bi moralo zanjo v vsakem trenutku obstajati kritje v »pravih« dolarjih, evrih ali švicarskih frankih, a kot nobena valuta tudi libra, po doslej znanem, ne bo z ničimer zavarovana pred nevarnostjo, da ji kritja zmanjka. Ko gre za valute, ki jih izdajajo centralne banke, to ni problem, toda zakaj naj bi Federal Reserves ali Evropska centralna banka zagotavljala stabilnost zasebne valute? Ker bo »prevelika, da bi padla«, ker bi bile posledice kasnejšega morebitnega nezaupanja vanjo, bega iz libre, za »realne« valute in sploh finančni sistem toliko bolj dramatične? Chris Hughes, »spokorjeni« soustanovitelj Facebooka, je ob tem v Financial Timesu zapisal, da bo to, kar naj bi bila »decentralizirana oblika upravljanja«, močno omejilo manevrski prostor številnih držav in njihovih centralnih bank, pravzaprav vseh, katerih valute ne bodo vključene v librino košarico, kar bo v bistvu pomenilo prenos javne moči na korporacije (vključene v omenjeno združenje).
Nekateri finančni in internetni analitiki so prepričani, da bo Facebooku z libro iz tega ali onega razloga tako in tako spodletelo. A zanašati se na to bi bilo neumestno. Ker libra ne bo le še ena kriptovaluta (kolikor to sploh bo), ki so si jih najprej omislili anarholibertarni hekerji, potem pa so jih posvojili predvsem finančni špekulanti in kriminalci, in ki doslej zaradi omejenih emisij kljub velikanskim nihanjem tečajev niso mogle imeti posledic na finančnih trgih, bi Facebookovo namero regulatorji trga, zlasti seveda centralne banke, morali vzeti skrajno resno. Če nebančne ustanove tiskajo denar, se to nikoli ne konča dobro. Nauk iz leta 2008 s kolateraliziranimi dolžniškimi obveznostmi (CDO), za katere je v »realnih bankah« nenadoma zmanjkalo kritja, je še dovolj svež. Na drugi strani se Facebook verjetno nikoli ne bi tako razširil, če bi bil pravočasno prisiljen organizirati se kot medijsko podjetje (zdaj je nemara za to že prepozno), pa tudi do položaja, da sploh razmišlja o lastnem denarju, ne bi prišel, če mu varuhi konkurence ne bi dovolili prevzema Instagrama in WhatsAppa (ta naj bi zdaj postal začetno omrežje za uvajanje libre, kasneje pa naj bi se mu pridružila še Messenger in prej omenjena samostojna aplikacija Calibra). Facebook, kakršen je danes, je torej tudi proizvod bodisi kratkovidnih bodisi onesposobljenih regulatorjev.
Neovirana koncentracija
Vendar njihov proizvod ni le Facebook, temveč bolj ali manj vsi ameriški tehnološki in drugi (farmacevtski, strojni, trgovski, zavarovalniški, bančni…) velikani, kajti od procesa proti Microsoftu konec devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je ta sodno komaj ubranil pred razbitjem zaradi zlorabljanja tržne prevlade, so ameriški varuhi konkurence rastočo monopolizacijo samo nemo opazovali. Evropa je vsaj do neke mere koncentracije poskušala omejevati in nadzorovati (nazadnje z zavrnitvijo Siemensove in Alstomove proizvodnje vlakov), a je morda največja – nemška avtomobilska industrija – s svojimi kartelnimi dogovori prišla na vrsto šele lani. Bayerjev prevzem Monsanta, po katerem ima združeno podjetje četrtinski delež na svetovnem trgu zaščitnih sredstev in semen (na številnih posamičnih trgih pa skoraj monopolnega), pa je bil odobren.
Toda nemalo politikov, zlasti nemških in francoskih, nad preveč dosledno protikartelno politiko ni navdušenih. Nasprotno, zaradi domnevno večje globalne konkurenčnosti naj bi tudi Evropa imela kar največ velikih podjetij, ki bi se lahko kosala s kitajskimi (pa seveda ameriškimi, japonskimi, južnokorejskimi …). Še več, oživele so tudi zamisli o politično posredovanih združitvah oziroma politiki »nacionalnih šampionov« (nemški gospodarski minister Peter Altmaier, denimo, si je zadnje leto zelo prizadeval za nazadnje spodletelo združitev Deutsche Bank in Commerzbank).
Kakor se je po padcu železne zavese nekaterim zazdelo, da se je zgodovina končala in da je liberalna demokracija kot »najmanj slaba« oblika politične ureditve zmagala, je še nekaj dlje, pravzaprav vse tja do finančne krize pred dobrimi desetimi leti, za »naravno zakonitost« veljalo, da je s čim manj regulative omejen trg najboljša možna oblika organizacije gospodarstva. In za »optimalno delovanje« naj bi potrebovala drug drugega: liberalna demokracija trg za to, da državljanom zagotovi blaginjo, trg pa naj bi potreboval liberalno demokracijo, delitev oblasti, za vse enaka pravila igre in pravno državo.
Kriza in njeno odpravljanje sta to idilično simbiozo grobo razveljavila: tisti, ki naj bi bili deležni blaginje, so bili vpoklicani, da rešujejo »zablode« trga, v zameno pa znova niso dobili ničesar. Še hujše, izkazalo se je, da svobodni trg, kapital, v resnici ne potrebuje in noče enakih pravil za vse, temveč le to, da država, toda ne nujno liberalna demokracija, zaščiti in promovira njegove interese. Nekako tako, kot kitajski komunistični režim svojim podjetjem, zasebnim in javnim, jamči popolno »tržno svobodo«, vse dokler ta hkrati sledijo notranje- in zunanjepolitičnim ciljem režima.
Na predvečer predaje poslov Johnu Kennedyju se je odhajajoči ameriški predsednik Dwight Eisenhower 17. januarja leta 1961 na javnost obrnil z verjetno najbolj pomenljivim nagovorom obeh svojih mandatov. »Splošen vpliv, ekonomski, politični, celo duhovni,« je med drugim dejal republikanski predsednik, »je čutiti v vsakem mestu, v uradih vsake države, v vsakem resorju zvezne vlade. Jasno nam je, zakaj je tako, ne smemo pa zanemariti hudih posledic. Gre za naše delo, naše vire, naše življenje. Za samo strukturo naše družbe. V vladnih organih se moramo zavarovati pred nepooblaščenim vplivom, namernim ali nenamernim, vojaško-industrijskega kompleksa. Nevarnost za pogubno krepitev nelegitimne oblasti obstaja in bo obstajala. Tem silam nikoli ne smemo dovoliti, da ogrozijo naše svoboščine ali demokratične procese. Ničesar ne smemo vzeti za samoumevno. Samo pozorni in obveščeni državljani lahko velikanski industrijski in vojaški stroj prisilijo k spoštovanju naših miroljubnih metod in ciljev, tako da bosta hkrati zagotovljeni varnost in svoboda.«
Državni kapitalizem
Besede nekdanjega generala in vrhovnega poveljnika zahodnih zavezniških sil od izkrcanja v Normandiji do končne zmage nad nacizmom o »vojaško-industrijskem kompleksu« in njegovem naraščajočem splošnem vplivu so bile v precejšnjem nasprotju z optimizmom, ki ga je dan kasneje v nastopnem govoru izžareval novi predsednik. Predvsem po odkritem ameriškem vojaškem posegu v Vietnamu pa so postale iztočnica za številne in ideološko raznorodne kritične analize »ameriškega sistema«. Ta vojaško-industrijski (in obveščevalni) kompleks je, kot je to videl Eisenhower, do vpliva in politične moči prišel »spontano«, »nehote«: do druge svetovne vojne razmeroma majhna ameriška vojska in oboroževalna industrija sta se »razcveteli« šele po japonskem napadu na Pearl Harbor. Štiri leta kasneje sta z medtem pridobljeno močjo in »samozavestjo« že pomembno prispevali k lahkotnemu zdrsu v hladno vojno med dotedanjimi protinacističnimi zavezniki. Vojna je bila pač donosen posel in bilo bi škoda, če je ne bi nadaljevali (vsaj) s političnimi sredstvi.
Razlika med hladnovojnima blokoma oziroma supersilama, ZDA in Sovjetsko zvezo, je bila očitna. Medtem ko je v prvem vojaško-industrijski kompleks pod nadzorom političnih institucij liberalne demokracije, je v drugem demokratično nelegitimirana politika, komunistična partija, ta kompleks neposredno vodila. Drugače rečeno, ameriška oboroževalna industrija in generali so bili država v državi, imeli so toliko »splošnega vpliva«, ki ga je omenjal Eisenhower, kolikor so si ga pridobili s pretvezami, sprenevedanjem, lažmi, lobiranjem, metodo izvršenih dejstev, podkupovanjem in grožnjami ter kolikor so »imeli sreče«, da so se na odločilnih položajih znašli politiki, ki so bili zaradi svojih ideoloških prepričanj njihov »naravni zaveznik«. Sovjetski vojaško-industrijski kompleks je bil na drugi strani država sama, brez političnih ciljev, ki bi bi bili drugačni od ciljev politike same, torej partije.
Ta skrajno poenostavljena razlaga nam pomaga razumeti današnjo hladno ekonomsko vojno z njenimi različnimi, na videz celo protislovnimi značilnostmi. V njej v vlogi vojaško-industrijskega kompleksa nastopajo (zahodne) korporacije, v vlogi sovjetske komunistične partije pa – kitajska. A medtem ko si vojaško-industrijski kompleks ni želel popolne politične emancipacije, torej odkritega prevzema politične oblasti, in se mu »konkurenčni« sistem tudi ni zdel »privlačen«, korporativni kapitalizem glede tega kot da nima pomislekov in zadržkov. Facebookova valuta je doslej morebiti najbolj odkrit izraz te težnje in hkrati želje po politični ureditvi, ki ne bi »komplicirala« z, recimo, varstvom osebnih podatkov in sploh kakršnokoli regulacijo tehnologije ter njenih učinkov in posledic. Kitajski državni kapitalizem je navsezadnje nekaj povsem drugega kot nekdanji sovjetski. Lastnina in upravljanje z njo, torej upravljanje gospodarstva, ga v resnici skorajda ne zanima.
To neposredno vodenje gospodarstva je namreč naporno in politično nevarno ter dokazano neučinkovito. »Svobodni« trg zna vse to veliko boljše, toliko boljše, kolikor bolj proste roke ima zaradi zagotovljene podpore represivnega aparata države (oziroma skrajno selektivnega nabora človekovih pravic in svoboščin) ter njenih neomejenih denarnih virov. Tudi regulacija trga in v tem okviru, denimo, delovnih razmerij ter pravna država sta podrejena ekonomski učinkovitosti in širšim (geo)političnim ciljem partije: če lahko nove tehnologije v zameno ponudijo nova orodja za nadzor državljanov in uresničevanje drugih ciljev režima, toliko boljše. Zaradi vsega tega je kitajski državni kapitalizem (in drugi, cepljeni na avtoritarni politični režim) v nasprotju s sovjetskim ne le uspešen, temveč tudi neustavljivo privlačen za zahodne korporacije.
Čudovito prijateljstvo
Liberalna demokracija je na tej hladnovojni fronti po koncu prejšnje že marsikje v večjem ali manjšem neredu močno popustila. Kako zelo, mimogrede, ne kažejo le primeri iz belega sveta, ampak tudi z domačega praga. Aktualen poslanski poskus preložitve uvedbe enotne embalaže za tobačne izdelke ni namreč nič drugega kot demonstracija korporacijske politične moči. Da je tokrat spodletela, gre najbrž pripisati predvsem prostodušnosti poslancev, s katero so v svoj predlog sprememb zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov prepisali bolj ali manj vse, kar jim je kapital serviral, vendar to ne pomeni, da sistem zaščite pred tovrstnimi vdori deluje. Niti v državnem zboru, kaj šele na drugih, javnosti praviloma manj izpostavljenih točkah, kakršne so, recimo, vsi regulatorni organi države.
Prej nasprotno; če bi sistem deloval, bi dejstvo, da je tretjina zakonodajnega telesa agitirala za korporacijske interese v nasprotju z javnimi koristmi, dobilo večje razsežnosti od kislokumaričnega škandalčka. Toliko bolj, ker se to ni zgodilo prvič (spomnite se samo na predlog zakona o državnem poroštvu za posojilo za gradnjo šestega bloka v Šoštanju, napisan v Holdingu slovenskih elektrarn, ki ga je trideset poslancev v državni zbor prineslo pred osmimi leti), in toliko bolj, ker državnozborski voljni pomagači kapitala nikoli doslej – in tako bo očitno tudi tokrat – za takšno ravnanje niso bili kaznovani niti z javnim prezirom.
Kakor so se z naraščanjem korporacijske moči povečevale neenakosti pri delitvi, kakor so se zniževale davčne obremenitve kapitala in so se davčni viri za financiranje skupnih potreb zniževali še zaradi legaliziranega izmikanja davkom, kakor so padale omejitve za korporativno financiranje volilnih kampanj in političnih strank ter lobiranje, kolikor lažje je bilo iz gospodarstva stopiti v politiko in nasprotno ali se spet vrniti, kakor so bili privatizirani vedno novi javni servisi, ki lahko prinašajo dobičke le tako, da postanejo nekakovostni in istočasno vedno dražji…, tako se je stopnjevala tudi korozivnost korporativno-politične moči oziroma širil »začarani medičejski krog«, kakor pravi Luigi Zingales, profesor na poslovni šoli Univerze Chicago ter avtor več odmevnih knjig in študij o tej temi, kupovanju politične moči za to, da bi pridobljena politična moč prinesla še več denarja. (Ali z dobrim donosom povrnila lahkomiselno vloženega, kot nas je poučilo »reševanje« finančne krize.)
Omenjeni začarani krog pa ima svoj družbeni odsev v nekem drugem: kakor pridobljena korporacijska moč prinaša vedno večjo politično moč, tako na drugi strani naraščata nezadovoljstvo in razočaranje državljanov in volilcev. Zaradi občutka nemoči se krepi prepričanje, da je »igra nameščena in njena pravila nepravična«, s čimer se v operacijskem sistemu liberalne demokracije odpira varnostna luknja za politične hekerje – populiste. In v tej točki se kroga prepleteta, kajti populistom je v resnici za poražence v »nameščeni igri« popolnoma vseeno. Še več, kot vemo že od nacizma dalje, so populisti na oblasti najboljši prijatelji korporacij.
Facebookova libra pa je natančno tisto sredstvo, ki jim zagotavlja dolgoživost tega »čudovitega prijateljstva«. Kajti »kriptost« libre ni le v verižnih blokih, ampak tudi v anonimnosti. V to, kdo je komu nakazal libre, po Facebookovih zagotovilih vključno z njim nihče ne bo imel vpogleda. Če pustimo ob strani majhno verjetnost, da se bo Facebook sam za to res pustil prikrajšati, bi to še vedno utegnilo pomeniti, da bodo transakcije v libri, blago rečeno, daleč pod veljavnimi standardi transparentnosti, kakršni veljajo za bančni sistem pod nadzorom centralnih bank. Libra bi lahko potemtakem z anonimnostjo, kakršno napoveduje Facebook, postala idealno valuta vsakovrstnih »kriptoposlov«: od pranja denarja in utaje davkov do financiranja političnih strank in kampanj.
Če se morajo populisti, ki sprejemajo denar iz dvomljivih virov, ter korporacije in organizirani kriminal, ki iščejo politični vpliv ali zaslombo, dandanes vsaj malo bati, da bodo transakcije lepega dne nemara le prišle na dan, jih bo libra te bojazni rešila. S Facebookovo libro postaja tarča korporacijske demontaže torej še predzadnji neosvojeni podsistem – in javni monopol – liberalne demokracije, denarni oziroma valutni.
In če bo v združenju libra koncentrirani korporacijski moči to dovoljeno brez slehernih omejitev, če bo libra prepuščena tržni stihiji oziroma neregulirana, lahko postane prva rezervna svetovna valuta. In naslednji, zadnji logični korak do popolne politične osamosvojitve kapitala bi bil prevzem represivnega aparata, kajti posle in »čudovito prijateljstvo« bo treba zavarovati.
Se sliši pretirano? Najbrž, ampak – ali ste pred petimi, ne, tremi leti, ne, lani, pomislili, da bi lahko Facebook skupaj z drugimi velikimi korporacijami začel izdajati svoj denar? No, če ste, potem se vam možnost, nevarnost, da bi korporacije prevzele tudi policijo, vojsko in sodišča, nemara niti ne zdi povsem za lase privlečena.
