Kolikšen del nove gospodarske vrednosti bo nastal pri nas?

Kako se naša regija sooča z evropskim zelenim prehodom?

Ana Struna Bregar: Srednja in Vzhodna Evropa (CEE) vstopata v zeleni in industrijski prehod z drugačnega izhodišča kot razvitejši del Evrope. Imamo močno industrijsko bazo, vendar tudi energetsko intenzivnejše gospodarstvo, veliko malih in srednje velikih podjetij (MSP) in manj razvite kapitalske trge. Zato moramo hkrati razogljičiti in modernizirati gospodarstvo ter povečati produktivnost in konkurenčnost.

V CER Partnerstvu za trajnostno gospodarstvo vidimo, da so za podjetja v ospredju cena in zanesljivost energije, produktivnost, odpornost, dostop do financiranja in novi trgi. Evropska komisija ocenjuje, da mora EU samo v energetski sistem do leta 2030 investirati okoli 660 milijard evrov na leto, potrebe po prilagajanju podnebnim spremembam pa so ocenjene na približno 70 milijard evrov na leto do 2050. Prepričana sem, da bodo v prihodnosti še višje.

Zato vprašanje ni samo, koliko nas bo prehod stal, ampak koliko tehnologij, proizvodov in storitev, ki jih bo Evropa potrebovala, bomo razvili in prodali mi.

Kaj so bila ključna sporočila vašega dokumenta za Evropsko investicijsko banko (EIB)?

Nina Meglič: Osrednje sporočilo je bilo, da CEE ne potrebuje samo več kapitala, ampak finančno arhitekturo, ki bolje upošteva značilnosti regije. Predlagale smo bolj strateško usmerjanje investicij v CEE glede na dejanske potrebe regije, več garancij in delitve tveganj ter več lastniškega in razvojnega kapitala, potrpežljiv lastniški ali tvegani kapital za zgodnje faze razvoja oziroma visokotehnološka podjetja. Ne govorimo o več subvencijah, ampak o pametnejši rabi javnega kapitala za mobilizacijo zasebnega.

Več kot 50 odstotkov financiranja skupine EIB bo še naprej namenjenega podnebnim in okoljskim ciljem. EIB obenem ohranja cilj, da v tem desetletju podpre najmanj tisoč milijard evrov zelenih investicij. Posebej smo izpostavile tudi odpornost. EIB je za obdobje 2026–2030 določila cilj 30 milijard evrov financiranja za prilagajanje podnebnim spremembam, dvakrat toliko kot v predhodnih petih letih.

Ana Struna Bregar: Kapital sam pa ni dovolj. Potrebujemo investicijsko zrele projekte. Tu imajo pomembno vlogo tudi poslovne mreže, kot sta CER in ACT-SI, ki povezujejo podjetja, ponudnike rešitev in finančne institucije. Pri MSP je pomembno tudi združevanje manjših investicij v večje portfelje. S tem se ukvarja evropski projekt Life Refinee, v katerem sodeluje CER in ki razvija nove modele financiranja energetske učinkovitosti MSP, med drugim košarico obveznic za nabor energetsko učinkovitih projektov MSP ter druge instrumente za mobilizacijo zasebnega kapitala.

 

Razpravo ste nadaljevale na Bledu v okviru foruma Future 500. Kaj se je premaknilo?

Nina Meglič: V Luksemburgu smo se spraševale, koliko kapitala potrebuje CEE. Na Bledu smo šle korak naprej: katera podjetja želimo s tem kapitalom zgraditi? Nimamo namreč samo investicijske, ampak tudi scale-up vrzel. Znamo ustvariti raziskovalno znanje, tehnologije in startupe, težje pa iz njih zgradimo velike evropske igralce.

Primer je ReCatalyst, spin-out Kemijskega inštituta, ki razvija katalizatorje za tehnologije razogljičenja. Kot prvo slovensko podjetje je pridobil sredstva programa EIC Transition, letos pa tudi programa EIC Pre-Accelerator.

Razvojna pot takšnega podjetja pokaže, zakaj je potrebna kontinuirana podpora za prečkanje tako imenovane doline smrti v procesu razvoja tehnologije oziroma produkta – obdobja med raziskavami in tržno uveljavitvijo, ko se financiranje najpogosteje ustavi. Prav v tej fazi, ko mora dobra tehnologija prerasti v tržno uspešno podjetje, imamo v Sloveniji najmanj učinkovitih podpornih mehanizmov.

Kaj pomeni, da so kapitalski trgi CEE »plitvejši«?

Nina Meglič: Pomeni predvsem manj možnosti financiranja in višje stroške zadolževanja. Podjetje ima v razvitem finančnem ekosistemu poleg bančnega kredita na voljo zasebni in tvegani kapital, institucionalne vlagatelje, obveznice, borzo. V CEE so podjetja bolj odvisna od bank, javnih sredstev in lastnega denarnega toka.

To je posebno pomembno za hitro rastoča tehnološka podjetja, ki potrebujejo veliko kapitala, še preden ustvarijo stabilne prihodke. Zato mora EIB oziroma Evropski investicijski sklad (EIF) delovati kot katalizator zasebnega kapitala. Ključno vprašanje ni samo, koliko javnega denarja namenimo razvoju, ampak koliko dodatnih investicij ta vložek sproži.

Seznam Future 100 Slovenia, ki je bil prvič predstavljen konec avgusta, razkriva 100 slovenskih podjetij z največjim potencialom za mednarodno in globalno rast ter preboj v vlogo prihodnjih evropskih gospodarskih prvakov. Kaj vam pove?

Ana Struna Bregar: Future 100 Slovenia, ki izhaja iz pobude Future 500 pri IEDC – Poslovni šoli Bled, je zanimiv, ker ne išče največjih, ampak podjetja s potencialom prihodnje rasti. Izmed več kot 203.000 slovenskih podjetij so bili identificirani 603 kandidati, nato pa na podlagi sedmih dimenzij in 19 kazalnikov izbranih sto. Ocenjujejo rast, produktivnost, finančno trdnost, internacionalizacijo, raziskave in razvoj, patente, upravljanje in druge dejavnike. Future 100 kaže, da se velik del prihodnjega razvojnega potenciala skriva v podjetjih, ki danes še niso velika: 61 od 100 izbranih ima manj kot deset milijonov evrov prihodkov. To je pomembno tudi širše: 99,9 odstotka slovenskih podjetij je malih ali srednje velikih podjetij. Zato MSP ne smemo videti samo kot prejemnikov podpore za prehod, ampak kot investitorje, del dobavnih verig ter potencialne nosilce novih tehnologij in prihodnje rasti.

Ključno vprašanje je, kaj moramo narediti, da bodo najboljša med njimi čez deset let še vedno razvijala, investirala, proizvajala in zaposlovala v Sloveniji.

Kaj je najzanimivejši del evropskega zelenega prehoda za CEE?

Ana Struna Bregar: Trg rešitev, ki ga ustvarja. Na drugi strani vsake investicije je naročilo: za opremo, materiale, programsko opremo, inženiring, storitve. Za velikimi energetskimi in infrastrukturnimi projekti stojijo tudi celotne dobavne verige MSP.

V CER zato vprašanje obračamo: ne sprašujemo se več samo, kaj mora naše podjetje narediti za zeleni prehod, ampak kaj lahko naše podjetje v tem prehodu proda.

Nina Meglič: Ta vidik je seveda relevanten tudi za področje razvoja in uporabe čistih tehnologij. ACT-SI povezuje znanost in industrijo prav zato, da bi pospešili industrijsko uvajanje okolju prijaznejših tehnologij. Toda inovacija potrebuje tudi prvega kupca. Velika slovenska in evropska podjetja lahko z demonstracijskimi projekti in prvimi naročili pomembno pomagajo domačim tehnologijam pri vstopu na mednarodni trg.

Naša ambicija ne bi smela biti samo financiranje lastnega prehoda, temveč?

Ana Struna Bregar: Postati regija, ki razvija, proizvaja in izvaža rešitve za evropski prehod. CEE ima industrijsko tradicijo, inženirsko znanje in proizvodne kompetence. Povezati pa moramo raziskave, inovacije, kapital, prve kupce, industrializacijo, rast in izvoz.

Uspeha zato ne bi merila samo po investiranih sredstvih in zmanjšanju emisij, ampak tudi po tem, koliko tehnologij smo komercializirali, koliko zasebnega kapitala mobilizirali, koliko MSP je zraslo, koliko proizvodnje smo ustvarili in koliko novih trgov osvojili – ter kakšno okolje za življenje in delo smo pri tem ustvarili.

Evropa bo v prehod investirala ogromne zneske. Za Slovenijo je zato strateško vprašanje, kolikšen del nove gospodarske vrednosti bo nastal pri nas.