»To sta bili dve izredno lepi leti v mojem življenju in sta me zaznamovali na praktično vsakem kariernem koraku,« pravi Maj. »Po Mostarju sem se odpravil na 4-letni študij fizike na UCL v Londonu.« Tam je prejel nagrado za najboljšo magistrsko nalogo in nagrado za inovativnost in podjetništvo. »Magistriral sem iz področja energetike, s poudarkom na modeliranju zelenega prehoda v Veliki Britaniji. Zaposlil sem se kot analitik pri družbi McKinsey & Company, nato pa sem s prijateljem (prav tako UWC alumnom) ustanovil podjetje, ki se ukvarja s programskim razvojem.« Karierna pot, ki je razgibana in na voljo tudi ostalim. Pozor - biti pa morajo pripravljeni na izziv: selitev v tujino pri 16 letih.
Kariera je osebnostni razvoj
To je bila tudi izkušnja Elle Lapajne iz Ljubljane, ki je trenutno v prvem letniku na Macalester College v ZDA. Z UWC štipendijo je dve leti preživela Tanzaniji. »Ena od prednosti ameriškega visokošolskega sistema je prilagodljivost, saj omogoča povezovanje različnih akademskih področij in postopno oblikovanje lastne študijske poti. Po dodiplomskem študiju si želim nadaljevati izobraževanje v tujini, dolgoročno pa ne izključujem vrnitve v Slovenijo,« pravi Ella.
Bivanje v šolskih rezidencah
Maj opisuje, da je življenje na UWC-ju razdeljeno na akademsko delo, obšolske aktivnosti in prosti čas. IB matura namreč obsega 6 predmetov, za večino dijakov 2 družboslovna, 2 naravoslovna in dva jezika. Polovico predmetov se opravlja na višjem, polovico na nižjem nivoju. Dijaki si izberejo krožke na področjih športa, prostovoljstva in kulture. »Krožki se izvajajo na tedenski bazi program pa je v veliki meri organiziran s strani dijakov saj slednje povdarja potrebo po samoiniciativnosti,« pravi Maj, medtem ko je prosti čas v Mostarju pomenil zlasti sedenje ob (in občasno plavanje) v reki Neretvi; izlete na obalo oziroma notranjost; veliko športa in debate s prijatelji.
Dijaki se za štipendijo navdušijo preko različnih virov npr. preko znancev, preko gimnazij, ki promovirajo UWC izkušnjo; ter pa tudi medijev, ki delijo razpisno priložnost. Seveda, veliko staršev spodbuja svoje otroke k prijavi. Vendar pa se pri selekcijah upošteva samoiniciativnost in zagnanost dijakov in ne staršev.
Maj opisuje, da na vsaki izmed UWC šol dijaki sobivajo v šolskih rezidencah. »Včasih so te razdeljene po mestu (npr Devin, Mostar) včasih pa so neposredno na šolskem kampusu (npr UWC USA, Atlantic College). Za (vso) prehrano poskrbi šola. Vsi dijaki se vrnejo domov za poletne počitnice (začetek junija-konec avgusta). Večina se jih vrne tudi za Božične počitnice. Večina UWC-jev ima tudi jesenske in zimske 1-tedenske počitnice, ki jih dijaki pogosto izkoristijo za vrnitev domov oziroma razna potovanja.«
Ella Lapajne pa pravi, da kljub odhodu v tujino pri 16 letih ni imela občutka, da bi izgubila stik s Slovenijo ali prijatelji doma. »Res je, da je za ohranjanje odnosov na daljavo treba vložiti nekoliko več truda, vendar so obiski med počitnicami zaradi tega pogosto še toliko bolj dragoceni. Čas s prijatelji in družino načrtuješ bolj zavestno, hkrati pa se naučiš ohranjati odnose tudi na daljavo,« dodaja Lapajnetova.
Vsaka šolska rezidenca ima tudi skrbnike, ki so odgovorni za rezidenčno bivanje. Dijaki so razporejeni tudi v tutorske skupine, katerih vodje so učitelji (tutorji), ki so pogosto prva kontaktna točka, če dijaki potrebujejo pomoč.
Se kdo (sploh) še vrne domov?
Čeravo je šolanje v tujini velika odskočna deska, pa ne pomeni, da se otroci ne vrnejo v Slovenijo. »Ko sem maturiral na šoli United World College of the Adriatic v italijanskem Devinu, sem dobil priložnost študija v ZDA, na univerzi Earlham College v Indiani. Nato sem se preselil v ameriško prestolnico Washington, kjer sem delal kot lobist na področju podnebne in energetske politike. Željan spremembe okolja sem se odselil na Aljasko, kjer sem zaključil magistrski študij arktične politike s poudarkom na energetiki. Po koncu študija sem se na Aljaski zaposlil v centru za raziskave električnih mikroomrežij na odročnih območjih Arktike in drugod. Pred kratkim sem se po desetih letih v tujini preselil nazaj domov, v Slovenijo, da bi preživel več časa s svojimi bližnjimi,« svojo pot opiše Juš Tavčar.
Juševa zgodba tako kaže, da odhod v tujino pri šestnajstih letih ne pomeni nujno tudi trajnega slovesa od doma. Lahko je začetek karierne poti, ki mlade popelje na različne konce sveta, jim odpre številne priložnosti, na koncu pa jih z novimi znanji in izkušnjami pripelje tudi nazaj v Slovenijo.