Donosnost desetletne japonske državne obveznice se je približala trem odstotkom, kar je največ po letu 1996. Jen je kljub temu ostal šibek pri 159 jenih za dolar. Višje domače obrestne mere praviloma povečajo zanimanje za valuto in jo okrepijo. Ker se to ni zgodilo, vlagateljev očitno ne skrbi le raven obrestnih mer, temveč tudi verodostojnost japonske fiskalne in denarne politike, skratka inflacija.
Japonska ima presežek tekočega računa in gospodarstvo blizu polne zaposlenosti. Tudi razlika med ameriškimi in japonskimi dolgoročnimi obrestnimi merami se je premaknila v korist jena.
Vlada premierke Sanae Takaiči želi z davčnimi razbremenitvami in naložbami v umetno inteligenco, polprevodnike, energetiko ter obrambo spodbuditi gospodarstvo. Cilj ni le ohraniti visoko zaposlenost po tehnološkem prehodu, temveč jo podpreti z višjo produktivnostjo, plačami in dobički. Če Japonska skupaj z ZDA utrdi položaj na ključnih ozkih grlih umetne inteligence, od čipov in proizvodne opreme do energije in podatkov, lahko zadrži več vrednosti. Tveganje zato ni le pregrevanje gospodarstva, temveč tudi premalo vlaganj. Vlagatelje skrbita predvsem financiranje načrtov in njihov inflacijski učinek.
Banka Japonske je pred težko izbiro. Če bo obrestne mere zvišala prehitro, bo država svoj dolg financirala dražje, podjetja pa bodo zmanjšala naložbe. Če bo predolgo čakala, lahko inflacija ostane previsoka, jen pa še naprej šibak.
Nafta ni glavni vzrok težav, je pa njihov močan pospeševalnik. Približno 90 odstotkov japonske nafte prihaja z Bližnjega vzhoda. Nafto kupuje v dolarjih, zato jo hkrati prizadeneta višja dolarska cena in šibkejši jen.
Ob novem skoku cen nafte bi se povečala vrednost uvoza in z njo povpraševanje po dolarjih. To bi lahko jen dodatno oslabilo in energijo še podražilo. Nastal bi začarani krog: dražja nafta, večje povpraševanje po dolarjih, šibkejši jen in višja uvožena inflacija.
Japonska težava bi se lahko nato prenesla v ZDA. Japonska država ima za skoraj 1300 milijard dolarjev uradnih rezerv, merjenih v dolarski protivrednosti, vendar vse niso naložene v dolarjih ali ameriških državnih obveznicah. Hkrati so država, banke, zavarovalnice in skladi med največjimi tujimi lastniki ameriških državnih obveznic.
Ko država brani jen proti dolarju, prodaja dolarsko premoženje iz rezerv in kupuje domačo valuto. Če bi morala posege močno povečati, bi lahko prodala tudi več ameriških obveznic, ki jih ima med rezervami. Dodaten pritisk bi lahko povzročili zasebni vlagatelji, če bi zaradi višjih domačih donosnosti začeli vračati denar na Japonsko. Večje prodaje bi znižale cene ameriških obveznic in njihove donosnosti potisnile navzgor, s tem pa podražile zadolževanje ameriške države, podjetij in gospodinjstev.
V tem okviru je pomembno, da je ameriško finančno ministrstvo v redkem skupnem posegu z Japonsko prodalo evre in kupilo jene. Stabilnejši jen zmanjšuje nevarnost, da bi morala Japonska za obrambo valute množično prodajati ameriške obveznice.
Pomemben blažilnik je tudi Fedov mehanizem FIMA repo. Japonskim oblastem omogoča, da ameriške državne obveznice začasno zastavijo in v zameno dobijo dolarje, ne da bi jih takoj prodale na trgu. Skupaj z ameriškim nakupom jenov lahko to razumemo tudi kot vzpostavljanje varovalke pred morebitnim zunanjim šokom, vključno z novim skokom cen nafte. To ni dokaz, da ga Washington pričakuje, temveč zavarovanje pred njegovimi posledicami. FIMA lahko premosti kratkoročni likvidnostni pritisk, ne more pa rešiti dolgotrajnega neravnovesja.
Za vlagatelja zato ni dovolj ugibanje, ali bo jen zrasel ali padel. Pomembno je razumeti celotno verigo prenosa: nafta vpliva na jen in inflacijo, to vpliva na odločitev centralne banke, višje dolgoročne obrestne mere pa na vrednost obveznic in delnic. Dražji kapital najbolj prizadene zadolžena podjetja in naložbe, katerih pričakovani denarni tokovi ležijo daleč v prihodnosti, med njimi tudi kapitalsko intenzivno infrastrukturo za umetno inteligenco.
Prav tu se pokaže razlika med napovedovanjem in upravljanjem premoženja na delniških trgih. Napoved išče en pravilen razplet. Dobro upravljanje pa portfelj pripravi na več možnosti: da v običajnih razmerah ustvarja donos, ob neugodnem presenečenju pa omeji izgube. Japonska zgodba zato ni le zgodba o jenu. Kaže, kako se lahko energetski šok prek valut in obveznic vrne kot globalni finančni bumerang.