Po podatkih združenja Gas Infrastructure Europe (GIE) so bila evropska skladišča 6. januarja polna 59-odstotno. Malenkost višja (61,5-odstotna) je zapolnjenost skladišč v Avstriji, ki služijo tudi za slovenske porabnike, zapolnjenost skladišč v Nemčiji pa je znatno nižja, pri 53 odstotkih. Lani je bila povprečna zapolnjenost skladišč ob začetku januarja več kot 70-odstotna.
Na zmanjšanje rezerv ne vpliva samo višja poraba zaradi nižjih temperatur v letošnji zimi, temveč predvsem dejstvo, da pred začetkom ogrevalne sezone skladišča nikoli niso dosegla ciljne 90-odstotne polnosti, ki jo je po pretresih na energetskih trgih, ki so spremljali začetek vojne v Ukrajini, določila Evropska unija. Najvišjo raven so tako skladišča dosegla sredi oktobra, ko so bila polna 83-odstotno.
Trenutno se zaradi mraza raven skladišč vsak dan zniža povprečno za slab odstotek. Skupno je bilo od začetka sezone črpanja iz evropskih skladišč porabljenih že 23,6 milijarde kubičnih metrov plina – kar je skoraj polovica količine, ki je bila vbrizgana v pripravah na zimo.
Kljub temu so cene plina na evropskih borzah kar okoli 40 odstotkov nižje kot lani, krivulja cen pa se že od junija počasi, a konsistentno znižuje. Z novim letom je evropski referenčni indeks TTF na nizozemski borzi padel pod 28 evrov za megavatno uro, medtem ko so bile lani v istem času cene okoli 45 evrov in so se naglo dvigovale. Lanski vrh so nato cene plina dosegle v prvi polovici februarja pri več kot 55 evrih za megavatno uro.
Ameriški plin preoblikuje evropski trg
Glavni razlog za padanje cen je onkraj Atlantika. Združene države Amerike so močno povečale izvoz utekočinjenega zemeljskega plina (LNG) v Evropo, s čimer so nadomestile zmanjšano dobavo iz Rusije. Po podatkih podjetja Kpler so ameriške pošiljke letos predstavljale približno 56 odstotkov evropskega uvoza LNG. S tem pa so se evropske cene plina vsaj nekoliko približale nižjim ameriškim.
Evropa je na drugi strani postala ključen trg za ameriške izvoznike utekočinjenega plina. Zaradi razmeroma šibkega povpraševanja v Aziji in močnih izvoznih zmogljivosti ZDA je Evropa postala glavna destinacija za ameriški LNG. Izvoz v Evropo je za ameriške proizvajalce kljub nižjim cenam še vedno precej dobičkonosen, saj so ameriške cene približno trikrat nižje kot v Evropi.
Pred letom 2020 je LNG predstavljal le manjši del uvoza. Le okoli 15 odstotkov uvoženega plina je prišlo na tak način, preostanek pa po plinovodih. Danes po podatkih inštituta Bruegel LNG predstavlja že slabo polovico uvoženega plina v Evropi. Uvoženi plin pri tem pokriva kar 90 odstotkov vse porabe.
Delež plina ameriškega izvora v celotni porabi EU je tako v zadnjih petih letih poskočil z zanemarljivih manj kot 5 odstotkov na več kot 20 odstotkov. To pa vseeno ni dovolj, da bi ZDA med dobavitelji plina EU zasedle prvo mesto. To zaseda Norveška, od koder plin prihaja po plinovodih. Pomembni dobavitelji so še Alžirija, Katar in kljub sankcijam še vedno Rusija.
Nižja poraba tudi zaradi nekonkurenčne industrije
Ključno vlogo pri spremembah na evropskem trgu plina ima tudi nižja poraba v Evropi. Ta je glede na raven pred letom 2020 padla za več kot tretjino, z okoli 480 milijard kubičnih metrov (5,2 PWh) na okoli 300 milijard kubičnih metrov (3,2 PWh). Za znaten del tega, vsaj četrtino, je bil odgovoren padec industrijske porabe, saj je predvsem energetsko intenzivna industrija v Evropi zaradi visokih cen postala nekonkurenčna v primerjavi z drugimi regijami z nižjimi cenami. Nižjo porabo v zadnjih letih so prinesle tudi milejše zime in izboljšave v učinkovitosti rabe energije.