Spori so se sicer začeli že dolgo pred tem, še pred pristopom Kitajske k Svetovni trgovinski organizaciji, vendar ne Barack Obama, ne Bill Clinton, ne oba Busha niso bili sposobni rešiti tega problema, niti ga tako javno ter medijsko napihniti, kot ga je uspelo Trumpu. Amerika je po njegovem namreč prva, to pomeni, da so njeni nacionalni interesi pomembnejši od mednarodne povezanosti z drugimi; njegovi predhodniki niso razmišljali na tak način. Svetovna trgovinska organizacija je bila sicer ustanovljena ravno z namenom razvoja globalnih trgov ter zagotavljanja miru, izkazala pa se je za izrazito šibko ob trenutni eskalaciji konflikta med ZDA in Kitajsko.
Amerika se v tem sporu za interno uvedbo sankcij zanaša predvsem na zakon, ki ga je sprejela daljnega leta 1974, ta pa omogoča uvedbo carin kot sankcijo za prakse drugih držav, ki naj bi bile nepoštene na področju intelektualne lastnine. Na podlagi tega zakona lahko zelo priročno carine uvaja kar ameriški predsednik sam; in ker naj bi kraja intelektualne lastnine stala ZDA od približno 225 do 600 milijard dolarjev na leto, Trump nima prav nikakršnih zadržkov do takšnega ukrepanja.
Strah pred rastočo Kitajsko je velik
Nekdanji zelo kontroverzni glavni strateg Bele hiše Steve Bannon je dejal, da ima Kitajska totalitaren ter celo merkantilističen režim; merkantilizem je bila ekonomska politika, ki naj bi maksimizirala izvoz določenega naroda, zelo moderna je bila med davnim 16. in 18. stoletjem, danes pa velja za preživeto in neefektivno. Kot vidimo, je strah pred novo, rastočo velesilo na Zahodu velik.
Zanimivo je, da ima Amerika precej slabe izkušnje s trgovinskimi vojnami; leta 1930 je bil uveden Smoot-Hawleyjev carinski zakon, ki je bil namenjen izboljšanju gospodarstva v času velike gospodarske krize; žal pa jo je zgolj poglobil. Povečal je namreč kar 900 uvoznih carin, v povprečju za skoraj 50 odstotkov, ter s tem zgolj podražil nujne izdelke za domačo populacijo. Številni ekonomisti trdijo, da je v imenu protekcionizma bolj priporočljivo uvesti subvencije, vendar se to Trumpu morda ni zdelo dovolj udarno in »ameriško«; ZDA konec koncev temeljijo na ideji prostega trga ter ostre zunanje politike in visoke carine nedvomno zastopajo te ideje, čeprav predstavljajo kup nevarnosti, denimo izgubo konkurenčnega položaja in tujih trgov.
Član investicijskega odbora pri Quilvest Wealth Managementu Bob Parker trdi, da je v središču trenutne trgovinske vojne prav družba Apple, saj gre za ameriško tehnologijo, ki jo proizvedejo v kitajskih tovarnah tajvanske družbe. Bila naj bi torej najbolj občutljiva za premike v tem sporu, nedvomno pa obstaja kar nekaj velikih družb, ki imajo podoben poslovni model ter živčno pričakujejo prihodnje spopade na tem področju.
Varljivo premirje
Donald Trump in Xi Jinping sta na začetku decembra napovedala 90-dnevni mir v carinski vojni; ne glede na to pa skeptiki še vedno trdijo, da je malo možnosti, da bi ZDA in Kitajska dejansko dosegle koherenten, trajajoč mirovni dogovor. Morda se bodo carinski ukrepi resda umirili, vendar se bosta vprašanji prava intelektualne lastnine in kibernetske varnosti zgolj poglabljali; konec koncev vsi vemo, kakšne probleme ima s poslovanjem ponudnik mobilnih naprav Huawei, ki se ves čas otepa obtožb o kibernetskem vohunstvu ZDA. Podobne probleme kot Huawei ima tudi kitajski Lenovo, ki naj bi ga zasačili pri uvažanju prenosnih računalnikov, ki so imeli prednastavljeno škodljivo programsko opremo, v ZDA. Ameriški tožilci so prav tako že obtožili kitajska državljana, saj naj bi kradla zaupne informacije ameriškim vladnim agencijam ter drugim svetovnim organizacijam.
Steve Chiavarone, upravljalec portfeljev pri finančno-investicijski družbi Federated, trdi, da ZDA nesporno zmagujejo v trgovinski vojni, kar naj bi bilo razvidno že iz tržnih kazalnikov obeh držav. Za te napovedi je še prezgodaj, boj med velesilama bo še dolg in presenetljiv; nobena se namreč druge ne boji. Zavedati pa se je treba, da vsako zaostrovanje odnosov, sploh med največjima svetovnima velesilama, pomeni nevarnost za eskalacijo v več oblikah; smo sicer zelo daleč od nove hladne vojne, pa vendar je ključno konflikt zamejiti, še preden ta postane neobvladljiv.
Veronika Cukrov, pravnica v Odvetniški družbi Cukrov
