Katarina Veselko, psihologinja: »Če boste pogumni, boste razjezili veliko ljudi«

Pogumni smo, ko govorimo svojo resnico; ko prosimo za to, kar potrebujemo, in za podporo; ko izberemo tisto, kar je prav, namesto tega, kar je lažje; ko postavljamo meje. Pogumen človek ni nujno nekdo, ki dela zelo velike stvari. Pogumen človek dela velike korake za človeka, ne za človeštvo. V bistvu ne verjamem, da obstajajo pogumni in nepogumni ljudje, pogum je namreč veščina, ne lastnost, s katero se rodimo. Veščino pa razvijamo tako, da se izpostavljajo situacijam, ki v nas vzbujajo strah, nelagodje. Pogosto slišimo, da je pogum nasprotje strahu. A to ne drži. Nasprotje poguma so naše obrambe. Strah in pogum sta neločljiva. Zbrati pogum pomeni, da nekaj naredimo, čeprav se bojimo. Tudi ne gre za uspeh – pogum pomeni, da naredimo nekaj, kar je vredno narediti, čeprav morda ne bomo uspešni. In naj vas posvarim: če boste pogumni, boste verjetno razjezili veliko ljudi, ki računajo na vašo »pridnost«.

Prvič, soočanje z ranljivostjo. Ni poguma brez ranljivosti. Če dobro pomislite, ne boste našli pogumnega dejanja, ki ne bi vključevalo negotovosti, tveganja in čustvene izpostavljenosti. Drugič, jasnost vrednot, kar nam omogoča integriteto. Vedeti moramo, kdo smo. Če nam je denimo pomembna etika, je v situaciji, ki vabi k neetičnemu delovanju, treba reči ne, ne glede na to, da je to lahko za posel ali odnos kvarno. Tretjič, gradnja zaupanja. Temelj je seveda samozaupanje, saj le na tej osnovi lahko zaupamo drugim. Pogum pa je tudi funkcija skupin – pogum je povezan s tem, da vemo, da imamo mrežo zaupanja, ki nas ujame, če pademo. Ter četrtič, sposobnost, da se po padcih znova poberemo. Ta je posebno pomembna: če se zavežemo pogumu, so padci in neuspehi edina gotovost, s katero lahko računamo.

Ameriška raziskovalka dr. Brené Brown je omenjene značilnosti poguma pravzaprav izluščila iz izsledkov svojih poglobljenih raziskav organizacij in vodenja. Pogum v organizaciji je stvar organizacijske kulture, ki temelji na zaupanju. Vse, za kar si organizacije dandanes prizadevajo na hitro spreminjajočem se trgu – inovativnost, agilnost, odprtost za spremembe – se rodi iz ranljivosti; tradicionalne organizacije pa so ranljivost poskušale izločiti. Tradicionalna kultura temelji na nadzoru, nezaupanju, prepričanju, da če zaposlenih ne nadziraš, ne bodo delali, na strogi hierarhiji ter nezmotljivi vodji, ki je vedno in povsod velik in močan (in običajno moški). Vodji, ki ne kaže ranljivosti. Vse dokler je v podjetjih prisotna ideja o čustveno nedostopnem vodji, ne moremo vzgajati kulture zaupanja in poguma.

Slovenci smo majhen narod majhnih ljudi, tradicionalno nagrajujemo pridnost, poslušnost. Slovenski junaki so majhni, pogumni in bistri, pomislimo na Kekca, Martina Krpana, Petra Klepca. Vsi so prišli do uspeha tako, da so prevarali večjega in močnejšega nasprotnika. Ta pot se je dogaja »pod radarji«, torej so se izmuznili, avtoriteti se niso zoperstavili, temveč so jo prelisičili. Današnji poslovni svet pa kliče po tem, da se pokažemo takšni, kakršni smo, da napišemo avtentične zgodbe in sledimo vrednotam, ki jih oglašujemo.

Če vprašate šefe, so problem zaposleni, če vprašate zaposlene, pa šefi. Če vprašate mene, pa je problem ravno ta delitev na »naše« in »tuje«. Tudi dr. Godinova opozarja na to, češ da smo vzniknili iz kulture, kjer so bile razlike med nami manjše, oblast pa tuja. A če želimo uspeti, ni prostora za »njih in nas«. Smo v tranziciji, na prehodu iz tradicionalne organizacijske kulture v moderno, pri čemer se večja, starejša podjetja počasneje spreminjajo kot manjša in novejša.

Sem edina licencirana izvajalka programov Daring Way (Smela pot) in Dare to Lead (Drzno vodenje) ameriške raziskovalke dr. Brené Brown v tem delu Evrope. Dare to Lead je 16-urni izkustveni program, v katerem krepimo prej omenjene štiri stebre drznega vodenja, veščine, ki sestavljajo pogum. Sledim načelu, da mora znanje v naše srce in telo priti skozi roke – skozi praktične vaje in izkušnje. Vključene je veliko samorefleksije, raziskujemo svoje obrambne mehanizme, odnos do ranljivosti. Ocenjujem, da je za slovensko poslovno in politično okolje izredno pomembno, da te teme odpiramo. Naša kultura namreč inherentno zavrača nekatere značilnosti pogumnih ljudi. Pomislite že samo na rabo jezika. Drzen je hitro predrzen. V angleščini ne obstaja to stopnjevanje, pri nas je drzen človek označen za nesramnega, ta, ki se izpostavi, pa za važiča.

Zame je bila najpomembnejša pot postavljanja meja. V podjetju, kjer sem zaposlena, sem dolgo zbirala pogum, da odprem temo seksizma. Pri šefu Niku Mejašu sem naletela na radovednost – kako in kje jaz to vidim, kaj je O. K., kaj ni O. K. In tudi radovednost zahteva pogum, da se soočimo z lastno nevednostjo. Drugi primer iz mojega zasebnega življenja pa je dotikanje nosečniškega trebuha. To je v naši kulturi kar nekako normalno, čeravno je neposreden vdor v intimno bližino in telo. Mene je to izredno motilo in veliko časa sem potrebovala, da sem se opogumila reči: »Oprostite, to me moti. Prosim, ne dotikajte se me.« Pravzaprav, zakaj sploh »oprostite«? Očitno bom morala še malo vaditi; mislim, da se za lastne meje ne bi smeli opravičevati.

Brownova svetuje: »Izberi trenutno neudobje pred kasnejšo zamero.« Ljudje, ki pravijo, da ne znajo reči ne, imajo skrito željo: »Ostati pri vseh priljubljen.« To pa je nerealno. Zagotovo bo kdo prizadet, jezen, žalosten. Sploh tisti, ki so bili vajeni, da smo vedno privolili v vse. Ljudi, ki nam naš »ne« zamerijo, na poti k integriteti in pogumu ne bomo pogrešali. Če ne znamo postaviti meja, moramo graditi zidove.

Ta svet potrebuje več ljudi, ki si drznejo živeti srčno življenje. Za vse potrebne spremembe v svetu potrebujemo pogum in rada bi sporočila ljudem, da lahko postanemo pogumnejši. Da je pogum nalezljiv, saj vsakič, ko izberemo pogum, navdihujemo druge. Vsakič ko si dovolimo, da zasijemo, damo drugim dovoljenje, da naredijo enako. In tako ti majhni veliki koraki za človeka postanejo veliki koraki za človeštvo.

Ker ne ubogajo in ker so pripravljeni tvegati svojo družbeno sprejetost za tisto, v kar verjamejo.

Improvizacija je mogoče najbolj ranljiva umetniška zvrst. Keith Johnstone je zapisal, da je improvizator kot človek, ki hodi vzvratno. Nikoli ne ve, kam gre. Zato je improvizacija čudovit trening poguma.