Po podatkih Mednarodne agencije za energijo bo za pokrivanje prihodnjih potreb do leta 2030 potrebnih približno 7000 teravatnih ur (TWh) dodatne električne energije, kar presega skupno letno porabo Združenih držav Amerike in Evropske unije. Za vlagatelje, ki k energetiki pristopamo z okoljskega vidika, ta obseg rasti bistveno spreminja razumevanje energetskega prehoda. Ne gre več zgolj za zamenjavo ogljično intenzivnih virov, temveč za širitev celotnega sistema ob hkratnem obvladovanju emisij.
Obnovljivi viri pri tem ostajajo nepogrešljivi in predstavljajo ključni del energetske preobrazbe. Leta 2023 so predstavljali večino novih proizvodnih zmogljivosti, kar potrjuje, da bodo še naprej ključni igralci prehoda. A hkrati postaja jasno, da hitrost rasti povpraševanja presega zmožnosti ene same tehnologije, še posebej če želimo sistem, ki je hkrati zanesljiv, cenovno dostopen in okoljsko vzdržen. Po ocenah BofA Global Research bodo brez bistveno močnejših političnih spodbud ali večjih tehnoloških prebojev obstoječi fosilni in jedrski viri še naprej del energetskega sistema. Projekcije BloombergNEF kažejo, da bi ti viri leta 2030 še vedno predstavljali približno tretjino svetovnih proizvodnih zmogljivosti, njihov delež pa bi se do sredine stoletja postopno zmanjševal. Energetski prehod se torej odvija, vendar bolj postopno in manj idealizirano, kot si pogosto predstavljamo. Hkrati nas to opominja, da morajo odločitve danes temeljiti na realnosti, ne le na ambicijah.
V tem okviru se jedrska energija znova pojavlja kot resna tema, tokrat z manj ideologije in več pragmatizma. BloombergNEF pričakuje, da se bo svetovna jedrska zmogljivost z današnjih približno 442 gigavatov povečala na 683 gigavatov do leta 2040, pri čemer bodo glavno vlogo igrale ZDA in Kitajska, Francija pa ostaja ključni evropski steber. Razlogi so strukturni in jih ne gre ignorirati: umetna inteligenca, podatkovni centri, elektrifikacija stavb, industrijska rast in električna vozila zahtevajo stabilno in neprekinjeno oskrbo z elektriko. Prav zato lahko jedrska energija v portfeljskem razmisleku deluje kot stabilizacijski element prehoda, ne kot alternativa obnovljivim virom, temveč kot dopolnilo, ki omogoča, da ambicije ostanejo izvedljive. Ni glamurozna, pogosto ni vidna, a brez nje bi bil prehod občutno bolj tvegan.