V Evropi vodimo na številnih področjih, vendar Kitajska v primerjavi z nami dela velike korake. Leta 2017 je svet investiral v 178 gigavatov novih zmogljivosti iz obnovljivih virov energije. Od tega je 98 gigavatov fotovoltaike in v polovico teh zmogljivosti so investirali na Kitajskem. A tudi Evropa bo rešila svoje težave. Vendarle smo se odločili do leta 2030 znižati izpuste toplogrednih plinov za 40 odstotkov, dvigniti delež obnovljivih virov energije na 32 odstotkov in povečati energijsko učinkovitost na 32,5 odstotka.
Tako je na papirju, dejansko pa večina evropskih držav pri zmanjševanju izpustov zaostaja za lastnimi načrti, kaj šele za številkami, ki bi po prepričanju večine znanstvenikov še dajale upanje za uresničitev pariškega podnebnega dogovora o omejitvi segrevanja ozračja na največ dve stopinji Celzija.To drži, veliko evropskih držav ima pred seboj velike izzive. Malta in Estonija še vedno veliko energije pridobita iz fosilnih goriv, enako Nemčija. Slednja ima dovolj močno gospodarstvo, da lahko problem reši, v Estoniji ta pogoj ni izpolnjen. Vam v Sloveniji je v prid, da imate hidroelektrarne in nekaj jedrske energije, poskrbeti pa boste morali za 30 odstotkov fosilne energije v sistemu. Prepričan sem, da vam bo uspelo doseči 80-odstotno znižanje izpustov do leta 2050, pravzaprav bi lahko cilj zaostrili.
Širjenje obnovljivih virov je poleg elektrifikacije prometa ključen izziv, ki ste ga izpostavili tudi v Ljubljani na konferenci o spremembah na področju distribucije elektrike in plina. Kako so nanj pripravljeni evropski distributerji?V Evropi imamo okoli 2500 operaterjev distribucijskih omrežij z zelo različnimi izhodišči. Osnovni problem pa v resnici niso oni, temveč evropska zakonodaja. Ta je bila napisana v 90. letih prejšnjega stoletja, ko smo energijo proizvajali v velikih elektrarnah. Z obnovljivimi viri proizvodnjo drobimo, a ne vemo zares, kaj bo to prineslo distribucijskim omrežjem. Jasno je le, da bo osrednjega pomena upravljanje fleksibilnosti. Če želite stabilno proizvodnjo energije iz goriv zamenjati s tehnologijami, ki temeljijo na spremenljivem vremenu, morate vedeti, kaj bo poganjalo naprave, ko vetra ne bo. Za zdaj ne vemo, katera tehnologija bo rešila ta izziv, niti ne vemo, kateri novi poslovni modeli bodo potrebni oziroma kateri akterji. Ključno je zato pustiti zakonodajo dovolj odprto, da se tudi doslej nevtralni oziroma pasivni lastniki distribucijskih omrežij angažirajo pri iskanju rešitev.
Vi torej ne bi poenotili distribucijskih sistemov po Evropi?Ne, kajti če v tem trenutku spišemo zelo podrobno zakonodajo in se nato izkaže, da potrebujemo drugačno regulacijo, bodo kasnejši postopki zelo zamudni.
Ključ do rešitve omenjenega izziva je verjetno shranjevanje energije.Drži, največji izziv, s katerim se trenutno soočamo, je ustvariti evropsko proizvodnjo baterij.
Imamo denimo Kitajce, ki v sodelovanju z nemško avtomobilsko industrijo odpirajo tovarno v Nemčiji.Če jo bodo odprli.
Zakaj ste skeptični?V projektu sodelujejo Bosch in druga podjetja, ki se ne morejo dogovoriti, kaj točno bi sploh želeli proizvajati. Ta projekt ne teče po načrtih, tako da imamo v resnici en sam gigantski projekt, ki se razvija na severu Evrope, v mojem mestu Skelleftea.
Govorite o projektu gradnje največje tovarne litij-ionskih baterij v Evropi Northvolt.Gre za investicijo štirih milijard evrov v gigatovarno s proizvodno zmogljivostjo 32 gigavatnih ur na leto. Že leta 2025 bo za zadovoljevanje potreb v Evropi potrebnih osem takšnih tovarn. Trenutno je celotna svetovna proizvodnja baterij skoncentrirana v Južni Koreji, na Kitajskem in Japonskem. Elon Musk (ustanovitelj tovarne električnih vozil Tesla, op.p.) je v sodelovanju s Panasonicom zagnal tovarno v Nevadi v ZDA, nekaj Muskovih ljudi pa se je lotilo tudi tega projekta na Švedskem. Tudi naše podjetje je investiralo v tovarno, pa BMW, švicarsko tehnološko podjetje ABB, proizvajalec tovornjakov Scania, proizvajalec vetrnih elektrarn Vestas, Siemens…
So cilji sodelujočih v tem projektu enotni?Tovarna je namenjena proizvodnji cilindričnih in ploskih celic, ki bodo vgrajene v baterije, te pa kasneje v avtomobile in električno ročno orodje ter v električna omrežja in vetrna polja. Posebnost projekta je, da vključuje proizvodnjo baterijskih celic, saj običajna baterijska tovarna zgolj sestavlja baterije, celice kupuje drugje.
Kdaj bodo baterije na trgu?Gradnja testne tovarne se je ravno začela. Prve celice bodo končane leta 2020, v celoti pa bo proizvodnja stekla leta 2025. Najprej bodo razvite baterije za električna omrežja in vetrna polja, hkrati pa je cilj uporabiti čim več materialov iz soseščine. Na Švedskem imamo veliko niklja in tudi litija, vendar je njegovo pridobivanje bistveno dražje kot v nekaterih drugih državah, kjer litij, tako kot kobalt, trenutno proizvajajo pod zelo problematičnimi pogoji. Pri nas imamo tudi čisto energijo: izpusti znašajo 0,4 grama CO2 na porabljeno kilovatno uro energije v primerjavi z 900 grami na Kitajskem. Če želite imeti zelene baterije, jih na Kitajskem ne boste dobili.
Mislite, da bo trajnost postala odločujoč dejavnik?Vsekakor. Tudi Kitajci so prepričani o tem. Poglejte samo nekatere njihove regije, recimo Sečuan s prestolnico Čengdujem na čelu. Tam vse svoje proizvode izdeluje Apple, enako Volvo. Regija ima okoli 80 milijonov prebivalcev, kot Nemčija. Njihov cilj so stoodstotno obnovljivi viri energije, ker hočejo ostati konkurenčni. Trendi so jasni, celo jeklarska industrija želi postati bolj zelena.
Zveni skoraj, kot da bi se energetska tranzicija splačala.Tranzicijo delno seveda poganja znanje o podnebnih spremembah in grožnjah, ki jih te prinašajo. Veliko ljudi jih jemlje resno. Druga najpomembnejša stvar je konkurenčnost. Skupaj s svetovalnim podjetjem Boston Consulting Group smo preverili finančni učinek energetske tranzicije na Švedskem, ki nas bo – govorim o gradnji novih omrežij, hranilnikov energije, obnovljivih virov energije – stala okoli 150 milijard evrov. Toda družbena vrednost te tranzicije znaša 600 milijard evrov.
Kje smo v Evropi na področju pametnih omrežij?Ne prav daleč, a je za zdaj to povsem sprejemljivo. Veliko energije še vedno proizvedemo iz premoga, zato potrebe po pametnih omrežjih še niso velike.
Kdaj bo prišlo do preloma?Glede na evropske cilje do leta 2030 takrat verjetno ne bo več novih avtomobilov na fosilni pogon. Njihov konec bi lahko nastopil že sredi prihodnjega desetletja, nadomestili jih bodo električni avtomobili. Do takrat imamo čas, da se naučimo nadzorovati obremenitve omrežja in da ustvarimo potrebne nove distribucijske sisteme znotraj domov.
Kako daleč je tehnologija?Čeprav jo že preizkušamo, tehnologije shranjevanja energije še nimamo. Rešena še niso niti vprašanja na relaciji vozilo-omrežje, se pravi, ali bi lahko denimo omrežje v največjih konicah poseglo v priključeno vozilo in si iz njegove baterije izposodilo del energije, ki bi jo nato enkrat čez noč vrnilo. Poleg tega še ne poznamo poslovnih modelov, s katerimi bi ljudi spodbujali k takšni rabi energije. Evropska zakonodaja nam ustvarjanja takšnih poslovnih modelov ne dovoljuje. Elektrodistribucijska omrežja sodelujejo pri razvijanju rešitev, čeprav to ni povsem skladno s prvotnimi željami zakonodajalca.
Kaj pa je ta želel?Sredi 90. let prejšnjega stoletja je hotel ustvariti sistem zelo nevtralnih lastnikov distribucijskih omrežij, ki se ne bi smeli ukvarjati z ničimer drugim kot z oskrbo trga z omrežjem. Toda v nekaj letih bomo potrebovali nekoga, ki bo sistem oskrboval tudi s pametjo. Tega zakonodaja še ne predvideva.
Kaj počne evropska komisija?Zaveda se, da bo treba model iz prejšnjega stoletja spremeniti. Nisem pa povsem prepričan, da so na isti barki tudi regulatorji distribucijskih omrežij. Nekoliko težje se je pogovarjati tudi z nacionalnimi politiki, saj niso seznanjeni z vsemi najnovejšimi trendi. Med evropsko komisijo, evropskim parlamentom in svetom EU sicer trenutno tečejo pogovori o novi zasnovi trga.
Imate osebno vizijo novega sistema?Prepričan sem, da bo razvoj veliko hitrejši, kot mislimo danes. Borimo se z določenimi industrijskimi panogami in politiki, ki nočejo energetske tranzicije, a v očeh mojih otrok je prihodnost sveta povsem jasna. Mislim, da bo do leta 2050 tranzicija opravljena.
