A k stvari. Junija 1971 je izšla prva številka mesečnika GG, zadnja popolna pa je bila številka 500. Pri tej številki bi morda kazalo končati. Pomen publikacije GG se je spreminjal, preživela je različna obdobja; dve obdobji gospodarske zgodovine nekdanje Jugoslavije – obdobje »dohodkovnih odnosov« v sedemdesetih letih in obdobje tavanja med socializmom ter kapitalizmom v osemdesetih. Temu je sledilo preživetje petih obdobij gospodarske zgodovine Slovenije: tranzicijske depresije od 1990 do 1993, prevlade gradualizma med 1994 in 2004, hazardiranja med 2005 in 2008, krize med 2009 in 2013 in okrevanj po 2014. A o tem in o sreči, ki smo jo imeli z novo vlado, sem pisal lani po sto dneh njenega vladanja.
Zakaj si petdeset let in 500 številk GG zasluži pozornost? Od začetka izhajanja pa do današnjih dni so GG prinašala misli, ki niso bile »v skladu s sistemskimi opredelitvami« oblasti in/ali nauki »ekonomske znanosti«, vselej pa so bile podprte s številkami in z navadno zdravo pametjo. Nekdaj so bila preveč »kapitalistična«, zdaj naj bi bila preveč »socialistična«. Služila so tudi gospodarski osamosvojitvi Slovenije in uvedbi tolarja. Tako so na primer na tečaj tolarja v razmerju z nemško marko, takrat nekaj več kot 32 tolarjev za nemško marko (uradno objavljen s štirimi decimalkami), kakršnega je 8. oktobra 1991 popoldne na svoji prvi seji določil takratni Svet Banke Slovenija, vplivali izračuni o republiških ravnotežnih tečajih dinarja, ki so bili objavljeni v eni od številk GG iz leta 1977.
Zlata doba
V »starih« časih, ko smo imeli socializem in sneg, so imela GG več kot 1000 naročnikov; brali so jih v skoraj vseh slovenskih podjetjih, ki jih je bilo takrat veliko. Po slovenski osamosvojitvi se je število naročnikov GG začelo krčiti, mnogokrat zato, ker so velika podjetja, ki so bila naročniki, propadla ali pa ker so ob vsakem novem letu, ko je bilo treba obnoviti naročilo, nakup GG zaradi »varčevanja« ali zato, ker so jih že prej začela metati med star papir, opustila. Naklada se je krčila, zadnjo številko smo natisnili le še v 230 izvodih, pa še od tega smo jih več kot pol podarili nekaj zvestim bralcem.
»Zlata doba« GG so bila osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je naklada presegala 1000 izvodov. V nekdanji širši domovini so bila sicer bolj upoštevana kot v Sloveniji. Jugoslovanske zvezne oblasti jih v obdobju tavanja med dogovorno ekonomijo, plansko-tržnim socializmom in tržnim sistemom niso ignorirale, tako kot jih zdajšnje slovenske, čeprav mnenj niso sprejemale z navdušenjem. V člankih v GG smo se ukvarjali z različnimi problemi, v osemdesetih s tem, kdo koga v Jugoslaviji izkorišča, v sedemdesetih pa smo na primer dokazovali, da sistem, ki je temeljil na Kardeljevi ideji o nekonfliktnosti interesov v samoupravni socialistični družbi, lahko deluje le, če družbene dogovore in samoupravne sporazume nadomešča administriranje.
V prvi polovici osemdesetih let, ko smo v Jugoslaviji imeli Milko Planinc, smo se ukvarjali s pomanjkanjem kave, pralnih praškov in olja ter z bencinskimi boni in lihimi ter sodimi številkami registrskih tablic na avtomobilih. V drugi polovici osemdesetih let je socializem v Jugoslaviji poskusila rešiti Kraigherjeva komisija, v kateri smo sodelovali malone vsi jugoslovanski ekonomisti – tisti, ki so verjeli Marxu, tisti, ki so verjeli Hajeku in Friedmanu, in tisti, ki smo verjeli Keynesu. Šlo je za zanimive čase; velike spremembe so »visele v zraku«, tega, kaj se bo zgodilo, pa ni vedel nihče; kriza se je nadaljevala in poglabljala. Število komisij, razprav, resolucij in besed, posvečenih najprej »odprtim vprašanjem in resnim težavam«, nato »gospodarski krizi« in nazadnje »vsesplošni gospodarski, politični in moralni krizi«, je raslo s hitrostjo padanja vrednosti dinarja.
Konec osemdesetih so branilci prejšnjega začeli »uveljavljati« ekonomske zakonitosti in postajali arhitekti novega. Z »idejnopolitičnimi utemeljitvami« niso imeli problemov. Če je bilo prej treba spet prebrati Marxa in iz obširne zakladnice citatov poiskati prave, to takrat ni bilo več potrebno. Takratno slovensko oblast so sicer vseeno zaskrbeli »nekateri idejni tokovi pri javnem pisanju o uresničevanju politike ekonomske stabilizacije« v GG in »teze, ki niso bile strokovno utemeljene glede na ustavne opredelitve«. Dosti dlje od grožnje, da GG ne bo več sofinancirala, pa takratna oblast ni šla; to je mnogo let kasneje v letu 2005 napravila šele nova slovenska oblast. V osemdesetih smo veliko pisali o inflaciji, ki jo je novembra 1989 končala znamenita uvedba novega dinarja – dobili smo ga tako, da so staremu črtali ničle (če se ne motim, štiri), takratni jugoslovanski premier Ante Marković pa je na TV pomahal z novim bankovcem in zatrdil, da bo novi dinar vedno vreden sedemkrat manj kot nemška marka. Še pred tem je Mikulićeva komisija uvedla kapitalizem, ne da bi to sploh vedela, saj je delavcem odvzela oblast v podjetjih in jo dala tistemu, ki je prinesel kapital. Že takrat, in ne mnogo kasneje, se je v enem od člankov pojavila dilema o mojstru Nacetu ter vilah in lopati, ki so jo kasneje pripisali Peterletu.
Po osamosvojitvi so trg delovne sile, tehnološki viški, delniška družba, delojemalci in delodajalci, davkoplačevalci, podjetniški inkubatorji, korporativno upravljanje, ISO-standardi in podobni novi pojmi nadomestili dohodkovne odnose, združevanje dela in sredstev, TOZD-e, OZD-e in SOZD-e ter svobodno menjavo dela. Kapitalizem, kakršnega smo dobili, je bil dolgo približno takšen, kakršnega je Evropa imela v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, kar je povzročalo drsenja po raznovrstnih lestvicah konkurenčnosti, ki naj bi jo zmanjševali previsoki stroški dela, prevelika javna poraba, pomanjkanje tujih investicij in socialni transferji.
In zaton
Začel se je tudi zaton GG, ki so se manj kot nekdaj ukvarjala s problemi gospodarskega sistema, saj naj bi bil kapitalizem večen, nihče ga ni izumljal, kar nastal je. Vendar so GG neposredno ali vsaj posredno vplivala na oblikovanje slovenskega gospodarskega sistema, ki je nastajal v letih pred osamosvojitvijo, ter na njegove spremembe in gospodarsko politiko do leta 2004.
GG se nikoli niso slepila z vero, da lahko trg in zasebna lastnina rešita vse probleme slovenskega gospodarstva, zato so nasprotovala reformam med 2005 in 2008. Največja slabost teh reform so bile utvare, da je z njimi in ponudbeno ekonomiko mogoče zagotoviti visoko in trajno gospodarsko rast, polno zaposlenost in splošno blaginjo. A sodobna kapitalistična družba je družba omejitev pri povpraševanju; za to, da avto prodajo, porabijo več denarja kot za to, da ga naredijo. Idejo o nujnosti zniževanja stroškov dela podpirajo predvsem samozvani »delodajalci«: menedžerji, ki trdijo, da bi dobičke, ki bi jih ustvarili z znižanjem plač, uporabili za investicije in izdatke za tehnološki razvoj; dejansko velik del povečevanja dobičkov na račun zniževanja stroškov dela konča v labirintih finančnih storitev.
Po vstopu Slovenije v Evropsko unijo in evrsko območje so se GG vse bolj ukvarjala s primerjavo dogajanj v Sloveniji z dogajanji v EU in evrskem območju, v kritičnih člankih pa s problemi, ki jih je prinašalo članstvo in še posebej nekritično prenašanje vsakokratnih napotkov evropske komisije v slovensko gospodarsko politiko. V tem času je Slovenija skrenila s poti dotedanjega »fiziokratskega« razvoja s štiriodstotno gospodarsko rastjo, počasnim zmanjševanjem brezposelnosti in inflacije ter notranjim in zunanjim ravnotežjem, ki so temeljili na avtohtonem gospodarskem sistemu in slovenskemu gospodarstvu prilagojeni gospodarski politiki.
»Zastarelo« razmišljanje, da je bogastvo mogoče ustvarjati le počasi in z delom, je v času hazardiranja zamenjalo »moderno«, po katerem je s »finančnim poglabljanjem«, iskanjem »priložnosti« in nakupi »visoko donosnih« vrednostnih papirjev v različnih skladih doma in po svetu to mogoče narediti hitro. Mlado-ekonomisti so začeli napadati GG in bratovščino »zelenega zvežčiča«, takratna vlada je prenehala sofinancirati GG. Naslednje obdobje je obdobje ukvarjanja z gospodarsko krizo v 2009, ki se ji Slovenija ni mogla izogniti, pričakala pa jo je z neravnotežji, ki so močno zmanjšala ali pa celo izničila možnosti, da bi s preostanki gospodarske politike ublažila njene socialne učinke. Poleg tega je Slovenija vdano sledila »srednjeveški« metodi zdravljenja gospodarstva, v katero očitno verjamejo evropske oblasti, to je, da se vse bolezni zdravijo s puščanjem krvi. V času krize GG niso podlegla pesimizmu in trditvam, da gre Sloveniji mnogo slabše kot drugim v EU. Prav nasprotno, s številkami in napovedmi so poskušala razbiti takratne »samoumevnosti«. Zdaj smo prišli do stotih dni zdajšnje vlade, v katerih se je v slovenski gospodarski politiki zgodilo več, kot se je pred tem v tolikšnem številu mesecev.
Dogajanja v Sloveniji ne bodo pretresla sveta; zanje v svetu še vedeli ne bodo. Evropo so in jo še bodo pretresli francoski »rumeni jopiči« in brexit, svetovno gospodarstvo in pa nepredvidljiv predsednik Trump, ki je začel trgovinsko vojno in ki verjame v žice ter zidove na meji, ne verjame pa temu, da smo ljudje krivi za to, da ni snega. Ekonomisti, posebno tisti, ki ne verjamemo v kazino kapitalizem z dnevnimi nihanji na borzah, v ponedeljek navzdol, v sredo navzgor, vemo, da je pred nami svetovna gospodarska kriza, le tega, kdaj se bo ali se je že začela, ne vemo. A tako je bilo zmeraj: vemo, kdaj in zakaj se je kaj zgodilo, nikoli pa tega, kdaj se bo zgodilo.
