Gorazd Skrt: Rezervacija prek Bookinga je podobna sprememba, kot jo je mizarjem prinesla Ikea

V letu 2017 so petodstotno turistično rast dosegle tudi države severne Afrike, kar trinajstodstotno pa Bližnji vzhod. Trenutno tudi v tem delu sveta življenje povečini teče po normalnih tirnicah, saj letos ni bilo še nobenega terorističnega napada. »Res pa je, da naj bi se po napovedih tistih 135 milijonov gostov, kolikor jih je vsako leto obiskalo sever Afrike, vrnilo šele do leta 2030,« pravi Skrt.

Najrazličnejši statistični podatki, tudi tisti, ki jih objavlja spletna platforma Airbnb, kažejo, da se vračamo h klasiki – k Sredozemlju. Veliko turistična rast doživlja Španija, ki je v preteklih letih največ pridobila zaradi nemirov v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu. Španija ima poleg tega ob Franciji najkakovostnejše oglaševanje in promocijo. Imajo dosledno piramidalno ureditev z odličnimi strokovnjaki na vrhu piramide, ki natančno vedo, kaj dela vsak njen člen. To je pravo nasprotje Italije, ki je po številu poizvedovanj na svetovnem spletu najbolj zaželena turistična destinacija na svetu, po obiskanosti pa je zaradi številnih težav šele na petem mestu, za Francijo, ZDA, Španijo in Kitajsko.

Italija je sicer dosegla velik napredek, kar zadeva železniški promet, a kljub temu velja za državo z velikimi težavami v javnem prevozu. Poleg tega nima velikih hotelskih verig, kar ovira promocijo, saj se vsak predstavlja zase. Največji problem pa je organiziranost. Medtem ko Francozi in Španci centralno odločajo, kdo bo šel na kateri sejem, Italijani nastopajo zelo razdrobljeno. Na sejmu v Tokiu se tako predstavlja nekdo, ki zastopa lokalno turistično organizacijo nekega mesta, dve stojnici naprej pa je njegov sosed, ki zastopa gospodarsko zbornico.

Italijanski turizem posledično niti približno ne dosega svojih potencialov, zato pa doživljajo turistično rast tudi Ciper, Malta in Hrvaška, prav tako Grčija, ki ji je po finančnem zlomu uspelo izboljšati svojo podobo. Uspešna so tudi nekatera mesta, na primer London, Pariz, New York in Lizbona. Zanimivo je, da si ljudje v tej klasiki želijo posebna, drugačna doživetja, drugačne vrste namestitve, ne klasičnih hotelov, predvsem pa stalno dogajanje, kar jim našteta mesta nudijo vse leto.

Zunaj Evrope znova pridobivajo Maldivi in Sejšeli, od leta 2016 se je za 16 odstotkov povečalo tudi število Evropejcev, ki obiščejo Kitajsko. V Ameriki doživljajo veliko turistično rast mesta, kot sta Columbus in Indianapolis, ki so se veliko ukvarjala z restavracijami. Ljudje namreč v posamezne kraje prihajajo tudi zaradi kulinaričnih užitkov.

Zelo. Imamo izjemno kakovostno hrano, vprašanje je le, kako uspešno znamo to povedati tujcem. O vinih znamo zgodbo predstaviti do potankosti, o hrani, razen nekaj izjem, še ne, čeprav se dojemanje in okus hrane spremenita, če ju ob serviranju primerno predstavimo. Ko sem še delal kot turistični vodnik in smo šli po ogledu Postojnske jame na turistično kmetijo ter ob kosilu pili teran, so Italijani rekli: No, saj bo, samo malo trpko je to vino. Toda ko smo jim povedali zgodbo o teranu, o tem, da so ga na Dunaju kupovale tudi lekarne, da je bogat z železom, da na Krasu zemlje ni v izobilju, zato ga je težko pridelati, pa to vino nenadoma ni bilo več trpko. Nasprotno, odlično je, so ga hvalili Italijani. Požirki so postajali vse daljši in vino so si praviloma kupili tudi za domov. To, kar počnemo pri pijači, moramo prenesti tudi na hrano.

Italijanski reprezentanci se na svetovno prvenstvo ni uspelo uvrstiti, zato ga Italijani praktično ignorirajo. Ta športni dogodek prav nič ne vpliva niti na njihove počitnice niti na dnevni urnik med njihovim dopustom. V Italiji letos svetovno nogometno prvenstvo ne obstaja. Zaradi bolečine, ki jim jo je prizadejala neuvrstitev nanj, je to zanje tabu tema. Po gostinskih lokalih ga ne spremljajo niti toliko kot pri nas. Je pa nogomet zadnji teden v Italiji znova in, potem ko je postalo jasno, da se portugalski zvezdnik Cristiano Ronaldo iz madridskega Reala seli v torinski Juventus. Delnice tega kluba so posledično zrasle za sedem odstotkov, ljudje se imajo po gostinskih lokalih spet o čem pogovarjati. Nogomet bo torej po končanem svetovnem prvenstvu znova vplival na navade Italijanov, tudi na njihove počitnice. Le ta Rusija jim je malce v napoto.

Je pa v svetovnem merilu velik potencial južnoameriški trg. Južnoameričani so bili zaradi kriz v zadnjem času zelo potlačeni, tudi kar zadeva potovanja. Toda na podlagi tega, kako množično so prišli v Rusijo spremljat svoje nogometne reprezentance, ki so se sicer od prvenstva dokaj hitro poslovile, vidimo, kolikšen je potencial tega trga. Pričakujem, da bo v naslednjem desetletju tudi Južna Amerika pokazala zobe na turističnem trgu. To je priložnost tudi za Slovenijo, zlasti zaradi povezav z Argentino, predvsem migrantskih.

Ukvarjam se s promocijo srednjeevropskih regij, destinacij in turističnih produktov – tudi za tiste partnerje, ki imajo težave povedati svojo zgodbo na italijanskem trgu. Vložili so ogromno denarja in energije v to, da so naredili dobre zgodbe in turistične produkte, zato jim skušam pomagati pridobiti prave partnerje za prodor na italijanski trg. Delam s turističnimi agencijami in organizatorji potovanj, ki jih pripeljem spoznavat naše zgodbe.

Zelo zanimiv produkt, s katerim delam v zadnjem času, so zgodovinska mesta. Tržič, Kostanjevica na Krki, Jesenice – in mnoga druga – si zaslužijo veliko večjo turistično pozornost, kot so je deležna. Veliko lahko pokažejo in povedo!

Težava je v tem, da ne najdejo načinov, kako bi povedali te zgodbe, ker se jim morda zdijo vsakdanje. Pa niso. Na italijanskem trgu delam že petnajst let, zato lažje najdem prodajne kanale zanje.

Italijanski turist je v tem pogledu zelo tradicionalen. Če gre na dopust v Slovenijo, si želi v Kranjsko Goro, Portorož, Postojno, na Bled in v Ljubljano. Torej v turistično najbolj znane kraje, Toda ko zavije s ceste v kraj, za katerega ni nikoli slišal, je navdušen, ker še močneje preseže njegova pričakovanja. Ko delamo z Žužemberkom, Tržičem ali Kamnikom, se seveda navezujemo tudi na Ljubljano in na druga znana turistična središča.

Naša prestolnica je doživela turistični bum na globalnem trgu, posebej na italijanskem, in sicer z zelo pametno politiko. Prizadevala si je za prepoznavnost, pritegne tudi bližina. S tem, ko so v Ljubljani v zadnjih dvajsetih letih vlagali v dogodke in podobo mesta, tudi v to, da je mogoče po starem delu hoditi peš, se je Ljubljana začela razlikovati od drugih mest. Ni zanemarljivo niti to, da v nasprotju z nekaterimi drugimi prestolnicami velja za zelo varno. Ko so na letošnji milanski turistični borzi napovedovali trende, so Ljubljano predstavljali kot mesto, kamor je treba oditi na podaljšan vikend.

Pariz in London nudita drugačno turistično ponudbo, zato se jima naše prestolnice ni treba bati, si jo pa lahko na nekaterih področjih vendarle vzameta za zgled in kot resno tekmico. Ljubljana ne tekmuje z Londonom in Parizom v tem smislu, da bi dobila goste zato, ker si zaradi nevarnosti terorističnih napadov ne upajo tja. Preprosto si je ustvarila takšno ime, da ljudje pridejo v Ljubljano zato, ker želijo obiskati prav to mesto.

Ne bi rekel, da Maribor spi, ima pa še velike razvojne možnosti. Po Ljubljani bi se lahko zgledoval v zvezi s tem, kaj je mogoče s pravo politiko narediti iz mesta. V svetovnem turizmu sta trend hrana in pijača in na tem področju bi lahko Maribor še veliko naredil.

Moj odgovor je pritrdilen. V Sloveniji je turistična rast višja od povprečja Evrope; lani je bila v Evropi osemodstotna, pri nas dvanajstodstotna. Letos do maja smo imeli 17 odstotkov več gostov kot lani v tem času, vendar je treba vzeti v zakup, da se je spremenil način zajemanja podatkov, zato ti niso povsem primerljivi z lanskimi.

Ne glede na to pa je dejstvo, da Slovenija v zadnjih petnajstih letih poudarja naravo in doživetja, kar nam je pripeljalo večje število turistov. Zasluge za to imata tudi večji proračun za turistično promocijo in pametna strategija Slovenske turistične organizacije. Uspelo se nam je uveljaviti kot trajnostna destinacija. V tem pogledu smo bili med vodilnimi na svetu. Resnično prednjači le Nova Zelandija. Slovenija je postala prepoznavna po tem, da ima doživetja v svoji duši.

Če smo se strateško odločili, da bomo dežela petzvezdičnih doživetij, jih moramo ponujati na vseh področjih. Tudi pri javnem prevozu. Toda naš problem so slabe letalske povezave. Zame, ki sem bolj vezan na italijanski trg, je enak ali še večji problem železniška povezava. Po Italiji se vozim z vlaki. Iz Milana v Rim, ki sta oddaljena 750 kilometrov, z vlakom, ki vozi vsako uro, pridem v treh urah. Vse več Italijanov tudi turistično potuje z vlaki. To, da nimamo nobene povezave z vlakom med Slovenijo in Italijo, je za dve sosednji državi v srcu Evrope zelo velika težava.

Slovenski turizem bo naredil velik preboj, če se nam bo uspelo z železnico povezati z Benetkami. S tem bi se odprlo zelo veliko možnosti tudi za to, da bi k nam prišel popolnoma nov sloj popotnikov. To so tisti, ki ne potujejo z avtom in si želijo kakovosten javni prevoz. Slovenija svojo podobo gradi na trajnostnem razvoju in ni bolj trajnostnega prevoza, kot je vlak. Konec koncev imamo eno najlepših prog na svetu – severni krak čezalpske železnice, ki gre od Dunaja do Trsta. Tukaj manjka stara navezava med Gorico in Novo Gorico. To je osem kilometrov proge, po kateri ni železniškega prometa. Tudi za Bled bi bila izjemna priložnost, če bi dobil goste iz Italije na naravi prijazen način.

V zadnjih sto letih je Slovenija, kar zadeva železniški promet, nazadovala. Do maja 1914 je bilo mogoče z Dunaja v Trst priti v desetih urah, in to trikrat na dan, brez prestopanja. Danes vlaki zaradi dotrajanosti proge po slovenskih železnicah potujejo bistveno počasneje kot pred sto leti. Temu, kar se vozi po naših tirih, bi težko rekli vlak. Smo na zelo nizki ravni srednjeevropske države, ki se ima za trajnostno.

Iz Milana do Sicilije je mogoče priti v pol dneva. V pristanišču vlak naložijo na trajekt. To je ena od številnih lepih izkušenj, ki jih nudi Italija.

Tudi ljubljanski in blejski grad, toda pri bolj uveljavljenih destinacijah je stvar bistveno drugačna kot denimo pri Žužemberku. Pred mesecem dni smo z italijanskimi agenti obiskali ta kraj. Bili so navdušeni nad grajskim dogajanjem, nad tem, da je prišel ženski pevski zbor zapet posebej zanje. Tega v uveljavljenih turističnih krajih ne morejo doživeti in videti. Manjši slovenski kraji, ki doslej niso veliko vlagali v turizem, imajo izredno možnost, da prepričajo s svojo spontanostjo. Ko tujci pridejo k nam, vidijo, da tukaj ni turistične industrije, ampak da imajo ljudje srce in željo, da bi jim ustregli. To, da se lahko pogovarjajo z domačini, jih ne pusti ravnodušne.

V Italiji promovirate tudi srbsko in makedonsko turistično ponudbo. Kaj konkretno?

To je drugačen tip turizma od slovenskega. Srbija in Makedonija lahko tujemu gostu spremenita življenje. To sta državi, v katerih ljudje jokajo in pojejo v restavracijah, navsezadnje tam tudi zelo dobro jedo in pijejo, in to zelo poceni. Italijani so tako začeli odkrivati tudi Balkan. Kdor si želi spremembe življenja, gre v Indijo, Afriko – ali na Balkan.

Za zdaj ne. Delamo predvsem s tistimi, ki sprejmejo naš način pripovedovanja njihovih zgodb v Italiji. Hrvaška zgodbe pripoveduje na svoj način. V Italiji se zelo uspešno promovira, in to zgolj prek morja.

V poletni sezoni s turizmom odlično služijo, imajo pa veliko območij, kjer bi lahko razvijali poslovni turizem in si občutno podaljšali sezono.

V svetu drugače verjetno ne bo šlo, kajti število turistov bo še naprej naraščalo, zlasti na Kitajskem, zato noben bolj oblegan kraj ne bo mogel sprejeti vseh, ki bi si ga radi ogledali. Ljubljana je v tem pogledu vzpostavila pameten partnerski odnos z osrednjeslovensko regijo. Goste zavestno usmerja, naj se ne zadržujejo le v Ljubljani, ampak si ogledajo tudi okolico. S tem so naredili uslugo tako regiji kot sebi. Turizem namreč ne bo mogel preživeti, če ne bo v sozvočju z domačini, če jim ne bo pomenil dviga življenjskega standarda ali kakovosti življenja.

Prej ko bodo tudi turistične multikorporacije spoznale, da bodo lahko svoj posel vodile le v sozvočju z domačini, prej si bodo nehale žagati vejo, na kateri sedijo. V nasprotnem primeru se nam lahko ponovi Barcelona, kjer so začeli odpor do turistov izražati z grafiti in rezanjem avtobusnih gum, proti trumam turistov so že protestirali tudi v Benetkah. Benečani so opozarjali, da je to mesto tudi njihovo. In imajo prav, kajti ni spektakel videti velikanskih ladij, ki plujejo po kanalu. Zakaj neki? Benetke so lepe z gondol, ne s križark.

Prepovedati jih ne moremo. To tudi ne bi bilo smiselno. Treba je poskrbeti za pameten kompromis med križarkami, domačini in naravo.

Seveda nas lahko. V tem pogledu smo na kritični točki, do katere je, če smo pošteni, pripeljal tudi turizem.

Raziskav o tem, koliko več gostov imamo zahvaljujoč Expu, ni bilo, nedvomno pa ne bi bilo prav, če Slovenija ne bi izkoristila te priložnosti, saj se je predstavila dvajsetim milijonom obiskovalcev, kolikor jih je v pol leta prišlo na svetovno razstavo.

Sloveniji je tudi v času velike gospodarske krize v Italiji, po letu 2008, uspevalo v primerjavi s tekmeci zadržati zelo nizek osip italijanskih gostov. V zadnjih letih krize je doživela celo rast, čeprav so sicer potovanja Italijanov med krizo usahnila za polovico. Še leta 2006 so jih opravili sto milijonov, v najbolj kriznih časih, v letih 2009 in 2010, so upadla na petdeset milijonov. Na te rekordne številke se Italijani še lep čas ne bodo vrnili. Letos bodo predvidoma opravili približno 70 milijonov potovanj.

Leto je preveč pestro, da bi lahko razmišljal o dopustu. Poleg tega se moje delo stalno prepleta z zanimivimi izkušnjami, zato lahko rečem, da sem ves čas na dopustu.

Odkar sem zadnjih dvanajst let v Milanu, zelo uživam, ko pridem v Slovenijo, v domačo dolino reke Soče. Dobivamo se na plažah, ki jih poznamo samo domačini, zato ni tam nikogar drugega. Sprašujem se, ali bodo čez petdeset let še takšni kotički po svetu, kot jih imamo mi tukaj. Če izbiram kraj dopustovanja, je na prvem mestu zagotovo dolina Soče.

Sloveniji z novimi, azijskimi tokovi ni uspelo niti zadržati dobe bivanja, kaj šele, da bi jo povečala. Smo prehodna država. Do neke mere je to naša usoda. Smo v središču Evrope, geografsko smo majhni, toda to še ne pomeni, da ne bi mogli gostov zadržati vsaj kakšen dan dlje. Predvsem na korejskem in kitajskem trgu nam mora biti izziv doseči, da se ne bodo ti gostje pri nas ustavili le za eno ali dve noči. Dejstvo je tudi, da so se trendi spremenili. Ljudje potujejo za krajši čas in Slovenija je idealna dežela za počitnice v podaljšanem vikendu. Toda naš izziv mora biti, da za Azijce ne bomo več le izhodiščna točka za Benetke, Dunaj ali srednjo Evropo, ampak da bomo dežela, ki gostu ponuja obilo možnosti za večdnevna doživetja.

Karkoli si mislimo o Bookingu, brez njega ne gre. Hotel, ki hoče biti resen igralec na turističnem trgu, ne razmišlja o tem, da bi se mu izognil. Delež rezervacij prek spletnih sistemov je izjemno velik in klasične turistične agencije v Italiji v tem pogledu opravijo le še sedem odstotkov dela. Ni torej vprašanje, ali je Booking dober ali slab. Večina ljudi reče: sami smo si rezervirali počitnice, toda to je svetlobna leta daleč od resnice. Za temi kliki so fantje in dekleta, ki zelo dobro obvladajo algoritme in pobirajo zelo velike provizije za rezervacije, ki smo jih opravili mi. Rezervacija počitnic prek Bookinga je podobna sprememba, kot jo je mizarjem prinesla Ikea. Kapital in moč se koncentrirata pri nekaj ponudnikih.

Tudi. Imam deset do dvanajst službenih poti na mesec, zato si prenočišča rezerviram prek Bookinga.

Zame ne pride v poštev, ker ne izdajajo računov, ki bi jih lahko uveljavljal kot strošek. Težave vidim tudi v tem, da stanovalci v blokih niso najbolj zadovoljni, če njihovi sosedje oddajajo stanovanje prek Airbnb. Mislim, da se bo ta ponudnik moral spoprijeti z nekaterimi težavami in jih rešiti na drugačen način. Morda bo njemu samemu v interesu, da bolj regulira svojo dejavnost in plačuje davke.

Pomembno bo predvsem to, kako bo porabljen ta denar. Turistu moramo ponuditi to, kar mu obljubljamo – petzvezdična doživetja, ki pa so, kot sem že omenil, mogoča le ob ustrezni infrastrukturi.

Mislim, da bi morala Slovenija čim prej preiti tudi na elektronsko cestninjenje. Zaradi visokih cen vinjet, ki jih potrebujejo tranzitni gostje, je na spletnih forumih mogoče prebrati veliko kritik. Nekaj je turistov, ki vinjete namerno ne kupijo, velika večina pa to pozabi narediti ali ne ve, kako to poteka. Prav je, da kaznujemo tiste, ki nimajo vinjete, vendar se sprašujem, ali je res nujno, da je prva stvar, ki jo tuji turist vidi ob prihodu v Sežano, loparček Darsovih uslužbencev. Ne bi mogli kršiteljev ustaviti po dvajsetih kilometrih avtoceste, da bi se vmes kdo vprašal, ali je v redu, da se zastonj vozi po njej, in bi na katerem od postajališč kupil vinjeto?