Pogovarjali smo se z Nensi Bangoura, študentko zadnjega leta koprske Fakultete za management, ki se je odločila, da bo del študijskih obveznosti opravila v škotskem mestu Glasgow, na univerzi Caledonian Collage, čeprav zase pravi, da ni pretirano socialna oseba, niti ne mara nenadnih sprememb in selitev. Navdušujejo pa jo intelektualni izziv in opazovanje ljudi ter njihova interakcija.
Zakaj si se odločila za Erasmus?
Sama se ne bi postavila v kategorijo avanturistična, drzna, samozavestna ... In prav takšna naj bi bila oseba, ki stremi k stvarem, kot je izmenjava Erasmus, mar ne? Že samo misel na to, da se znajdem nekje v tujini, med neznanimi obrazi in izgubljena na letališču, tisoče kilometrov od doma, mi nažene strah v kosti.
Začelo se je, ko sem sedela ob kavi in poslušala zgodbe mojih dveh najboljših prijateljic, prve z zagorelo poltjo po študentski izmenjavi na Portugalskem, druge blede polti po izmenjavi na Nizozemskem. Obe pa sta imeli nekaj skupnega - širok nasmešek na obrazu in milijon dogodivščin za seboj. In nekako se ti prikrade misel z nešteto vprašanji ... Kaj pa, če bi tudi jaz odšla na izmenjavo in ne bi več gledala vsak dan istih obrazov, kaj, če bi si vzela odmor od vsega slovenskega in odšla nekam na daljše plačane počitnice? Seveda bo treba opraviti šolo tudi tam, ampak tej ne uidem, tudi če ostanem doma. "Kaj, če bi šla?" se je prelevil v "Grem!", ko mi je prijatelj, sedaj že uveljavljen doktor, rekel, da je edino, kar obžaluje, to, da v času svojega študija ni izrabil možnosti študentske izmenjave.
Kako je potekala prijava in kaj svetuješ študentom, ki se nameravajo prijaviti?
Prijavo precej olajšajo informativni sestanki, na katere se je treba prijaviti eno leto vnaprej. Mislim, da sta največji izziv CV in motivacijsko pismo, s prijavnico in drugim vlogami za štipendijo pa gre dokaj preprosto, zanje so na voljo tudi svetovalci.
Bodoče erasmusovce želim naj tu opozorim na predmetnika, pri katerem sem bila sama precej "oškodovana". Žal niti jaz niti moji sošolci z domačo fakulteto nimamo spodbudnih izkušenj, saj smo imeli velike probleme pri priznavanju v tujini opravljenih predmetov. Kljub trditvam odgovornih, da so predmetniki in vsa druga dokumentacija kompatibilni in da bodo priznani, se zdaj bojim, da mi večino predmetov ne bodo priznali, o čemer so me obvestili ob koncu prvega semestra, ko sem opravila skoraj vse svoje šolske obveznosti. Kljub temu da zaradi tega letos najverjetneje ne bom mogla pravočasno zagovarjati diplome in se mi bo študij preložil na naslednje leto, pa ne želim, da bi moje in izkušnje mojih kolegov študente odvrnile od študija v tujini. Pozivam le k večji pozornosti. Najbolje se je zavarovati s podpisanim zagotovilom, da jim bo domači nosilec predmeta predmet tudi priznal.
Kako pa se šolski sistem oziroma študij nasploh razlikuje od našega?
Vse fakultete so na enem kraju, imenuje se kampus. Takšen objekt ponuja poleg urejene logistike tudi izredno dobro razvito in povezano študentsko življenje, ki motivira k pridobivanju znanja in razvijanju socialnih veščin. Poleg tega gosti predavatelje iz vsega sveta in kljub temu, da se trudijo predavati v angleščini, se pri nekaterih čuti škotski naglas.
Prvič v življenju je prej dolgočasno pravo postalo zanimivo, ko ga je predaval Grk v angleščini z mešanico škotskega in eksotičnega naglasa. Kakšen potencial je indijski trg, nam je iz prve roke predaval profesor iz Indije, ko pa se je bilo treba posvetiti analizi podjetja Fructal, nam je pomoč ponudil profesor, ki je del svojega življenja preživel v bivši Jugoslaviji. Predavanja so torej narejena povsem drugače kot pri nas, kar velja tudi za vse delo, ki sodi pod univerzo. Mi trdimo, da smo naredili nekakšen napredek z bolonjskim sistemom, vendar se ne zavedamo, kako daleč za svetom smo. Bolonjski sistem je za nas morda prej korak nazaj kot naprej.
Tu namreč že sam koncept dela na univerzi pušča proste roke in ne duši svobode in ustvarjalnosti. V prvem letniku ni izpitov, ampak študenti pišejo predvsem refleksivne eseje in poročila o delu, pozneje pa se z letniki stopnjuje zahtevnost študija z dodajanjem predstavitev in na koncu tudi izpitov. Profesorji ponavljajo, naj učenje ne bo suženjstvo učbenikom in strokovni literaturi, temveč naj bo le v pomoč pri nadaljnjem raziskovanju in razmišljanju. Meni takšen koncept ustreza. Mislim, da imamo v Sloveniji zastarel sistem, ki študentu omejuje globlje razmišljanje, da večina učiteljev s svojim delom duši inovativnost, predpisani učni načrt pa blokira njegovo ustvarjalnost.
Kakšni so tvoji načrti po vrnitvi v Slovenijo? Ali morda že razmišljaš o študijski praksi v tujini?
Moji načrti so se sicer rahlo izjalovili zaradi problemov s priznavanjem izpitov. Razmišljam, da bi za magisterij uporabila program CEEPUS in odšla na študij v Zagreb, zanimam pa se tudi za druge podobne programe, kot je Leonardo da Vinci. Glede prakse bi si želela tako široko ponudbo, kot jo premore univerza Caledonian, ki ima podpisane dogovore z najboljšimi podjetji po svetu. Naša fakulteta v Kopru sicer prav tako ponuja nekaj zanimivih praks, na primer v Ameriki, kamor sem si vedno želela odpotovati.
