Napredek je bil narejen na področju ekologije in strojev, spremembe so se dogodile tudi v naših prehranjevalnih navadah. Vse manj kuhanja in vse več raznoraznih materialov, iz katerih so narejene posode, je od 90. let prejšnjega stoletja pomenilo, da je začel emajl izgubljati vrednost. Toda potem, ob iznajdbi indukcije ter vse večji ozaveščenosti ljudi o zdravju in trajnosti, se je začel spet vračati v naša gospodinjstva. Z vsemi svojimi pikami in kari vred.
Made in Slovenia
125 let je, kar je začel Adolf Westen v Celju proizvodnjo emajlirane posode. Nemškemu podjetniku so ustrezali ugodna prometna lega mesta, zadosti naravnega vira, premoga, in seveda poceni delovna sila. A ob zdajšnji Mariborski cesti, kjer se je takrat sredi celjskega podeželja rodila tako rekoč največja tovarna emajlirane posode daleč naokoli, se danes drug za drugim vrstijo predvsem trgovski centri, manjše prodajalne in podjetja. Po industrijski coni med temi trgovinami, skladišči in proizvodnimi halami so danes razpršena posamezna podjetja nekdanjega velikana Ema, v času nekdanje Jugoslavije pa je podjetje kot eno dihalo na obrobju mesta. Emo, ki je pod tem imenom znan od druge svetovne vojne, pomeni kratico za Emajlirnico, metalno industrijo in orodjarno. Po osamosvojitvi Slovenije so iz njega izšla različna podjetja, ki delujejo vsako zase, kasneje tudi Emo Novum, ki izdeluje emajlirano posodo.
A na vrhu nekdanje upravne stavbe, katere pročelje gleda naravnost na Mariborsko cesto, še vedno stojijo dva leva, ki držita posodo, in napis EMO. Skoraj kot spomenik 125-letne zgodovine.
Spomenik se zdi tudi stavba, v kateri že skoraj sto let poteka proizvodnja emajlirane posode. Debeli zidovi ostajajo mrzli pozimi in hladni poleti in vročini ne dovolijo, da prodre v notranjost. Stara visoka okna omogočajo le medel pogled v proizvodnjo, okrogle ure, za katerimi je že nekaj desetletij tiktakanja, zaprašene visijo s stropa in neutrudno sporočajo delavcem, kdaj bo dve, ko končajo šiht. Od šestih do dveh poteka delavnik 60 delavcev v eni izmeni, potem se tudi peč ugasne in naslednji dan ponovno prižge. Povsem drugače kot v socializmu, ko je imel Emo 3600 in celo več zaposlenih, od tega polovico na posodi, delo pa je potekalo v treh izmenah. Na mesec so predelali od 500 do 700 ton pločevine, danes jih 50 ton. Marsikaj se je spremenilo, le način proizvodnje posode je ostal enak.
»Kar vzemite jakno s seboj,« reče Janko Gorenšek, tehnični direktor Ema Novuma, »v tej proizvodnji ni toplo kot drugod.« Proizvodnja emajlirane posode poteka v treh halah in v Sloveniji se še vedno naredi vse, od začetnega razreza pločevine do pakiranja in prodaje. Žig na dnu kozice »Made in Slovenia« pri Emovi posodi drži za vse stopnje.
Stroj letnik 1929
»Pločevino kupimo, uvažamo jo iz Evrope, saj take vrste pločevine, kot jo potrebujemo za emajlirane posode, pri nas ni mogoče dobiti. K nam pride pločevina v kolutih, nato jo damo na stroje za vzdolžni in prečni prerez, kjer dobimo manjše kose, ti pa potujejo na nadaljnje preoblikovanje, kot so stiskanje, vlečenje, robljenje, rezanje in varjenje,« pojasni Gorenšek, ko se pomaknemo v drugi del proizvodnje, kjer poteka osnovno, hladno preoblikovanje pločevine. Tu dobijo posode osnovno obliko. Prostor je poln najrazličnejšega orodja, brez katerega posod ne bi bilo mogoče narediti. »Če se odločimo za nov model, potem seveda potrebujemo novo orodje. Včasih celotno, včasih pa le nove posamezne dele. Nekoč jih je za nas izdelovala Emova orodjarna, ki je takrat tudi nastala s tem namenom.«
Ogromni stroji, stiskalnice, ki imajo vse od 160 do 500 ton pritiska, so razporejeni povsod po hali. Nekateri so povsem avtomatizirani, le vlaganje je ročno, pri drugih je še vedno veliko ročnega dela. Najstarejši stroj nosi celo letnico 1929. »Pravimo ji müllerca in da, deluje. Na njej poteka vlečenje in preoblikovanje pločevine,« pove Mitja Majcen, direktor Ema Novuma, ko se ustavimo ob starem mehanskem stroju z velikimi kolesi.
V Emovih emajliranih posodah je veliko znanja, ki ostaja tudi dediščina preteklosti, in še vedno tudi kar nekaj ročnega dela, tudi pri osnovnem oblikovanju posode, čeprav gre za trdo, jekleno posodo. Nekaterih stvari pač ni mogoče narediti le strojno. »Konkurenca iz Kitajske, Indonezije in Romunije je pri enostavnih izdelkih, kot so kozice, velika, pri specialnih izdelkih, ki potrebujejo nekaj ročne spretnosti, takšni so na primer čajniki, pa je drugače. Čajniki so naš tradicionalni izvozni izdelek za Savdsko Arabijo. Poskušali so jih narediti tudi na Kitajskem, a jim še ni uspelo. Tu smo v prednosti pred drugimi,« reče Majcen in pokaže še na džezve, pri katerih prav tako ne gre brez ročnega dela.
Delavci so po več letih že povsem utečeni v svojem delu. Vilijem Turk je v podjetju enajst let, najprej je bil v emajlirnici, zdaj v surovinskem delu in je eden od treh delavcev, ki oblikujejo tudi džezve. S slušalkami v ušesih se sklanja nad oblikovalnim strojem in oblikuje rob džezve. »Samo po občutku vem, kdaj je debelina prava. Če pritisnem preveč, se naredijo brazde, če premalo, porabim preveč potez in se lahko pločevina preveč stanjša ter jo začne trgati,« pove, ko odstrani slušalke iz ušes. Samo praksa in izkušnje so tiste, ki naredijo dobrega delavca.
Vsaka posoda mora pred emajliranjem na kemično čiščenje v lužilnico, kamor jo pripeljejo na vozičkih in zložijo na trak, potem pa gre skozi različne faze, lug, vodo, kislinsko cono in izpiranje. Operacije si sledijo ena za drugo in vse skupaj spominja na avtopralnico. »Že sama pločevina je rahlo naoljena, potem so tu še prah in druge nečistoče, ki nastanejo med oblikovanjem posode. Vse to je treba očistiti, da se lahko emajl sploh prime na pločevino,« razloži Janko Gorenšek. Zaradi lugov in kislin je seveda voda, ki jo uporabijo za čiščenje izdelkov, umazana, zato imajo čistilno napravo. »V vodotoke se odvaja le čista voda. Ostanke mulja odpeljejo pooblaščeni predelovalci nevarnih snovi,« razloži Gorenšek.
Neuničljivi emajl
Nato vendarle sledi poslednji del proizvodnje, brez katerega emajlirane posode ne bi mogle nositi tega imena. »Emajl je v osnovi steklo, silicijev dioksid, ki v sebi nima težkih kovin in strupenih snovi, zato so emajlirane posode najbolj zdrave posode. Osnova emajla je frita, to je staljen kremenčev pesek,« pojasni Mitja Majcen in pokaže na dve različni friti, ki sta videti kot zdrobljeno steklo. Ena je skoraj črne barve, druga belosiva. »Frito damo v mline skupaj s keramičnimi kroglicami, ki jo zmeljejo, doda se vodo in glino in potem se to melje nekaj ur, da nastane tekoča snov, kakršna je barva. Določene frite so že v osnovi obarvane, pri določenih se barvila dodajo,« razlaga Gorenšek. Temeljni emajl je videti kot kakšna mehka glina in je v osnovi temno siv. Najprej se na posodo nanese temeljni emajl, da se naredi kemična vez med pločevino in emajlom, nato sledi krovni emajl različnih barv. Temeljni ni primeren za kuhanje, saj bi se razmeroma hitro obrabil, še pojasni Gorenšek.
Pri nanašanju emajla na posode je živahno. Eni delavci nanašajo temeljni emajl, drugi krovnega, tretji brišejo robove, četrti rišejo robove, peti vtiskujejo znani Emov logotip na dnu posode: dva levčka, Emo in Made in Slovenia. »Vsaka posoda gre v tej fazi tudi skozi sušilnico, da odvečna vlaga izpari. Če bi namreč dali posodo še mokro v peč, bi jo raztrgalo. Sušenje traja deset minut na 120 stopinjah Celzija,« pojasni Gorenšek. Oblečeni v krovni emajl, lepo zarobljeni in požigosani gredo izdelki v peč, kjer se posoda žge na 820 do 840 stopinjah Celzija, da emajl zastekleni oziroma se naredi steklena glazura.
Toda to še vedno ni končni izdelek, sledi še dekoriranje. Znani Emovi kari in pike, ki spremljajo emajl že desetletja, nastajajo povsem različno. Kare senčijo z brizgalno pištolo, medtem ko so emajlirane pike potisnjene na foliji, ki jo prilepijo na posodo. Dekorirani izdelki gredo še enkrat v peč, tam folija zgori, pike pa se vžgejo v osnovno barvo.
In katera posoda je njihova največja uspešnica? Mitja Majcen iz kupa odpadnega emajla, da na glas zarožlja, izvleče velik črn lonec. »Tale,« dvigne Eterno 52, kot nosi ime, »največ je prodamo v Makedonijo za kuhanje ajvarja.« Nekoč je bil njihov trg ves svet, od Južne Amerike, Evrope do Afrike in Rusije, danes pa poleg Slovenije ostajajo močne nekdanje jugoslovanske republike in arabske dežele, in to že tradicionalno. »V Savdski Arabiji in v še kakšni jugoslovanski republiki ima blagovna znamka enak položaj, kot ga je imela pred 50 leti. Eden od razlogov je, da tam še vedno uporabljajo več klasične posode, drugi pa, ker tam ljudje več kuhajo,« pravi Majcen.
A tudi v domačih logih se ljudje vse bolj zavedajo prednosti emajla, ki je ne le vsestransko uporaben, ampak tudi večen. Kanglice za mleko, umivalniki in povsem klasična posoda so v marsikaterem gospodinjstvu prisotni že 50 let. »Če si normalno pazljiv, potem je emajl praktično neuničljiv. Toda danes gre vse v pomivalne stroje, kjer so zelo agresivne kemikalije, ki počasi uničijo tudi površino emajla. Tako kot steklo, porcelan in keramiko,« reče Gorenšek, Mitja Majcen pa doda: »Čiščenje emajla je v resnici zelo enostavno. Če se kaj prime na posodo ali celo povsem zažge, le nalijemo vodo in pustimo, da se odlepi. Pri zelo trdovratno zažgani hrani pa počakamo dan ali dva.« Naše babice so to najbrž že vse vedele.
