Podoben mehanizem velja na ravni podjetij. Višji stroški energije in surovin znižujejo marže, in lahko pride do situacije, da podjetja teh stroškov zaradi šibkejšega povpraševanja ne morejo v celoti prenesti na kupce. Dokler marže ostajajo pozitivne, gre za normalno prilagajanje, del višjih stroškov se še lahko prelije v cene, del pa podjetja absorbirajo.
Prelom nastopi, ko se marže začnejo izničevati. Takrat ne gre več za postopno ohlajanje, temveč za šok. Podjetja so prisiljena v ostre reze, zniževanje investicij, omejevanje zaposlovanja ali krčenje proizvodnje. Cenovna prilagoditev ni več mogoča, zato sledi realna prilagoditev gospodarstva.
To ima pomembne posledice za razumevanje tega tipa inflacije. Čeprav je bila inflacija v zadnjih letih deloma podprta tudi s povpraševanjem, trenutno vse večji del cenovnih pritiskov izhaja iz omejitev na strani ponudbe. Takšna inflacija ima drugačno naravo, višje cene same po sebi znižujejo kupno moč in zavirajo potrošnjo, zato delujejo omejujoče, ne pa spodbujevalno.
V takem okolju dvigovanje obrestnih mer ne rešuje osnovnega problema. Višje obresti ne povečajo ponudbe energije ali surovin, temveč dodatno znižujejo povpraševanje, investicije in zaposlenost. Posledično lahko poglobijo upočasnitev gospodarske aktivnosti, ne da bi bistveno vplivale na izvor cenovnih pritiskov.
Del prilagoditve se v resnici že dogaja sam od sebe. Tržne obrestne mere so se v zadnjem obdobju občutno zvišale, tudi brez dodatnega zaostrovanja denarne politike. Euribor se je denimo dvignil na približno 2,5 odstotka, kar pomeni, da so pogoji financiranja že bistveno strožji. Gospodinjstva in podjetja to neposredno občutijo skozi dražje kredite, kar dodatno zavira porabo in investicije.
Za vlagatelje to pomeni drugačen okvir razmišljanja. V takem okolju so relativni zmagovalci praviloma energetska podjetja, ki imajo neposredno korist od višjih cen energentov. Hkrati postaja pomemben tudi kratkoročen dolg, kot so državne menice, ki omogočajo fleksibilno upravljanje likvidnosti in jih je mogoče skozi leto ustrezno rotirati, pri čemer se donosnost sproti prilagaja inflaciji in tržnim razmeram.
Višje cene energije, zlasti v Evropi, obenem spodbujajo dodatna vlaganja v energetsko infrastrukturo, predvsem v elektroenergetska omrežja, kjer postaja varnost oskrbe ključna prioriteta. To odpira priložnosti za podjetja, ki sodelujejo pri nadgradnji energetskih sistemov.