Dr. Mojmir Mrak: Za dolgoročno stabilno evrsko območje je treba nadaljevati reforme

Politiki vedno živijo v nekem družbenoekonomskem in političnem okolju. Ustanovitelji EU so bili politiki v času, ko je bila Evropa pod vtisom dveh svetovnih vojn. Ker sta bila spomin in osebna izkušnja ljudi tistega časa na vojno še zelo živa, je bilo ljudi lažje prepričevati o projektih, ki so bili usmerjeni v preprečevanje novih vojn. V tem pogledu je evropski projekt v zadnjih šestdesetih letih nedvomno uspel. Je pa res, da je bil v zadnjih letih – tako na ekonomskem kot političnem področju – morda preveč ambiciozno zastavljen. Proces ekonomske integracije na evropskem kontinentu je potekal zelo hitro, morda celo prehitro. EU je iz carinske unije kot relativno preproste oblike ekonomske integracije v devetdesetih letih prešla v bistveno bolj zahtevno monetarno unijo. Gledano z današnjimi očmi je bila verjetno precenjena politična sposobnost Evrope, da gre v to obliko integracije, ki zahteva ne le ekonomsko, temveč tudi politično integracijo.

Najprej morda odgovor na drugo vprašanje. Že v Rimski pogodbi je zapisano, da je članstvo v integraciji odprto za evropske države. Ob tem pa nikoli ni bilo jasno, do kod sega Evropa oziroma katere države so evropske. Po padcu berlinskega zidu, ko so na EU začele trkati tranzicijske države, se je postavilo vprašanje, kaj storiti z njimi, jih sprejeti v članstvo ali iti z njimi v neke specialne sporazume. Prvič v zgodovini EU so se artikulirali formalni pogoji, ki naj bi jih država kandidatka morala izpolniti za to, da postane članica EU. Ko so se včlanjevale Španija in Portugalska ter še prej Grčija, tovrstna eksplicitna pravila niso obstajala.

Zdaj pa še odgovor na prvo vprašanje. V zadnjih petindvajsetih letih je v svetu in v Evropi prišlo do bistvenih političnih in gospodarskih sprememb. Padec berlinskega zidu in konec hladne vojne ter pospešen proces globalizacije so pripeljali do tega, da je danes svet bistveno bolj multipolaren, kot je bil takrat. Evropa je v tem procesu izgubljala svojo relativno težo v svetovnem gospodarstvu in politiki. Lahko bi rekli, da ni našla učinkovitega odgovora na novo realnost. Naj navedem primer. Proces globalizacije, ki je značilen za svet kot celoto, nima enakih učinkov v posamezni suvereni državi ali v skupnosti držav, kakršna je EU. Posamezna država lahko učinke globalizacije dopolnjuje z nacionalnimi politikami, v EU pa je nabor teh nacionalnih politik omejen z delovanjem nekaterih ključnih politik EU, kot je na primer politika konkurence in državnih pomoči. Posledica so bili zelo različni učinki procesa globalizacije na posamezne države članice. V osnovi so jo bolje odnesle jedrne države EU, relativno več problemov pa se je skoncentriralo v perifernih državah.

Gospodarska rast in nova delovna mesta so že kar nekaj časa prioriteta EU, saj je oboje zapisano kot osnovni cilj strategije Evropa 2020, Junckerjev naložbeni program pa vidim predvsem kot enega od instrumentov za doseganje tega cilja. Res je, v zadnjem času je bilo doseženo politično soglasje, da se ta načrt finančno okrepi. To je koristno, a to niso stvari, ki bodo dolgoročno stabilizirale EU. Žal se vse pogosteje dogaja, da članicam EU uspeva dosegati soglasje le o relativno manj pomembnih stvareh, tiste bolj pomembne in strateške odločitve pa se prestavljajo v prihodnost. Eden ključnih problemov EU je, da težke odločitve sprejema tedaj, ko je voda že do grla, kar se je jasno potrdilo med gospodarsko krizo in se potrjuje z begunsko problematiko.

Po mojem mnenju je osnovni pogoj za dolgoročno vzdržen razvoj EU stabilizacija političnega položaja v državah v njeni neposredni soseščini. Gre za položaj v Ukrajini, v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu, vse to v tesni povezavi z odnosi z Rusijo in Turčijo. Če EU teh političnih problemov ne bo uspelo rešiti ali pa vsaj nadzorovati, potem se o ključnih ekonomskih spremembah, ki so potrebne, sploh ne bo mogoče resno pogovarjati. Sicer ključno področje nujnih sprememb za dolgoročno stabilizacijo EU vidim predvsem v še tesnejšem povezovanju držav evrskega območja v smeri fiskalne unije, pa tudi spremembe v nekaterih temeljnih politikah EU, vključno s tistimi na področju konkurence in državnih pomoči ter davkov.

Če želimo, da bo evrsko območje ne le obstalo, temveč tudi postalo dolgoročno stabilno, bo treba nadaljevati njegovo institucionalno reformo. Doseči bo treba dogovor, kako narediti monetarno unijo dolgoročno vzdržno. Večina reform, ki so bile sprejete, in mehanizmov, ki so bili uvedeni od leta 2010 dalje, je koristnih. Evrsko območje je danes institucionalno bolj stabilno, kot je bilo pred krizo. A obstajajo tudi problemi. Še vedno ni političnega apetita za tesnejše fiskalno povezovanje, vključno s proračunom evrskega območja, čeprav vsi vemo, da bo do tega moralo priti. Če ne, bo monetarna unija nestabilna in vedno izpostavljena šokom iz okolja.

Zadnja dogajanja, povezana z evropskim bančnim sektorjem, še zlasti položaj Deutsche Bank, brez dvoma predstavljajo dodaten pritisk na evrsko območje. Vse bolj se potrjuje, da evropske banke v celotnem obdobju po krizi niso dovolj temeljito očistile svojega bančnega sistema in se finančno utrdile, poleg tega se soočajo tudi s problemi, ki izhajajo iz okolja nizke gospodarske rasti in nizkih obresti. Ameriške banke so na vseh teh področjih v zadnjih letih naredile bistveno več. To nikakor ne pomeni, da je Evropa spala na tem področju. Kot je znano, se je v povezavi s krizo suverenih držav začelo vzpostavljanje bančne unije z ECB kot osrednjim nadzornikom, uvedeno je bilo pravilo reševanja bank po tako imenovanem bail-in principu, poleg tega pa so banke bolj redno pregledovali s stresnimi testi. Bančni sektor v Evropi je tako danes bolj odporen proti zunanjim šokom, kot je bil v času pred krizo. Pa kljub temu ni mogoče izključiti novih kriz bančnega sektorja. To kažejo dogajanja v povezavi z italijanskimi bankami in z Deutsche Bank v teh dneh. Že na primeru italijanskih bank so se pojavile diskusije, ali bi se Italiji dopustilo, da bi lahko država reševala banke. Renzijevi predlogi, ki bi v bistvu pomenili odklon od nedavno sprejetega bail-in principa, so bili zavrnjeni pod močnim nemškim vplivom. Če bo v primeru Deutsche Bank nastal resen problem, se po mojem mnenju ta problem ne bo reševal z bail-inom, temveč bail-outom, ker drugače preprosto ne bo šlo.

V toku finančne krize smo sprejeli vrsto novih pravil, kot so zakonodajni šesterček, zakonodajni dvojček, fiskalni pakt in še kaj. Za nekatera od teh pravil se že kaže, da jih bo treba spremeniti, saj so bila sprejeta pod močnim vplivom Nemčije, ki je krizo razumela predvsem kot fiskalno krizo. V začetku letošnjega leta je na primeru Španije in Portugalske ter na predlog evropske komisije že prišlo do jasnega odstopa od sprejetih pravil, komisija pa je dokaj fleksibilno obravnavala tudi Francijo in Italijo. Težko se je izogniti oceni, da evropska komisija deluje vse bolj politično, pri čemer pa nima enakega merila za male in velike države. Osebno sem razočaran nad takšnim ravnanjem komisije.

Obstajajo tudi drugi instrumenti evropske komisije, ki so v vsaj enem svojem delu problematični. Eden takšnih je Junckerjev naložbeni načrt. Ni dvoma, da EU potrebuje investicije, in v tem smislu načrt seveda podpiram. Problematičen je njegov del, ki je namenjen investicijam v infrastrukturo in temelji na angažiranju zasebnega kapitala. V tem delu je dejansko diskriminatoren, saj je realizacija investicij z velikim angažmajem privatnega kapitala dejansko možna predvsem v jedrnih državah EU, ne pa tudi v perifernih državah. Po informacijah, ki jih imam, je več kot 90 odstotkov sredstev načrta za infrastrukturne investicije končalo v razvitih državah EU in torej manj kot 10 odstotkov v perifernih državah.