Že od gimnazijskih časov me je zanimal podjetniški oziroma poslovni svet biotehnologije – ustvarjati nove, zanimive in za človeštvo pomembne izdelke na področju, ki se je v tistem času kot znanost pravzaprav šele razvijalo. To je tudi razlog, da sem šel svoje doktorske raziskave opravljat v biotehnološki spin-off Univerze v Cambridgeu. Leta 2007 smo s kolegi zaključevali doktorate in ustanovitev podjetja je bila logični korak. Na našem trgu smo videli tudi določene nišne priložnosti za vstop na trg v obliki sodelovanja najprej z domačimi, kasneje pa predvsem tujimi farmacevtskimi in biotehnološkimi podjetji.
Z opravljanjem storitev za druga podjetja smo lahko financirali svojo organsko rast. Sicer pa je bila v tistem času predvsem finančna kriza, medtem ko farmacevtska industrija ves čas ostaja relativno stabilna. Je pa po mojem mnenju vsaka kriza tudi velika priložnost za inovacije.
Podjetja opozarjajo, da je sodelovanje med ustanovami znanja in realnim sektorjem še vedno prešibko in da s tem izgubljamo veliko priložnosti. Ali bi se morali profesorji vsaj nekaj let preizkušati tudi v podjetjih?Ni nujno. Je pa to v Sloveniji velik problem, ker želimo dosledno ločevati med akademsko sfero in tržnim sektorjem in zato profesorje s podjetniškimi nagibi gledamo zelo postrani. S področja farmacije in biotehnologije zato pretežno dobivamo predvsem akademske raziskave ali pa odkritja, ki so sicer aplikativne narave, zmanjka pa potem pri izpeljavi in prenosu v uporabo. Iluzorno je razmišljanje, da bo neki farmacevtski gigant v tako zgodnji fazi odkupil idejo oziroma inovacijo za velike denarje, saj je potrebnih še veliko nadaljnjih let dela v razvoju, preden je izdelek preverjen in primeren za trg ali na primer klinični razvoj. In pri tem razvoju še najbolje dela ekipa raziskovalcev in strokovnjakov, ki je idejo tudi razvila. V tujini tega ostrega ločevanja ni.
Ste specialisti na področju mikrobne biotehnologije za redke in neozdravljive bolezni, ki zaradi manjšega števila obolelih za velika farmacevtska podjetja niso zanimive, po drugi strani pa razvijate nove procese za proizvodnjo vitaminov.Res gre za dve zelo različni področji, vendar v obeh primerih naše aktivnosti izhajajo iz osnovnega poznavanja genetike, metabolnih poti in razvoja molekul. V obeh primerih naslavljamo trga z velikimi nerešenimi potrebami tako na področju zdravstva kot na področju okoljskih problematik, ki pa sta hkrati razmeroma specifična in nišna in kot taka praviloma nista znotraj prioritet velike industrije. Na področju razvoja zdravil za redke bolezni, ki prizadenejo nekaj tisoč otrok po vsem svetu, res lahko delajo pomembne razvojne premike prav majhna nišna, razvojno fleksibilna podjetja, motivacija pa leži predvsem v zavedanju, da lahko z uspešnim razvojem zares veliko naredimo za zdravje prizadetih otrok in njihovih družin.
Povsem drugačen tržni segment je razvoj procesov za proizvodnjo vitaminov na trajnostni način, v našem primeru na primer vitamina B12 iz odpadne kisle sirotke. Za mlekarsko industrijo ta pomeni odpadek, povezan z velikimi stroški, mi pa smo nanjo gledali kot na surovinski vir za nov izdelek. Ne le da smo iz sirotke pridobili izdelek visoke dodane vrednosti, torej vitamin B12, recikliramo lahko še celo prečiščeno vodo, ki se v proizvodnem procesu izloči iz sirotke. Tako smo ustvarili tako imenovano »zero waste« krožno gospodarstvo, saj mlečna industrija nima odpadkov, B12 pa se lahko doda krmi in voda vrne v proizvodnjo. Pri čemer ne smemo spregledati dejstva, da se kar 95 odstotkov vitamina B12 izdela na Kitajskem iz gensko spremenjenih organizmov in z dodajanjem strupenega cianida.
Nekateri označujejo farmacevtsko industrijo za neuničljivo tudi »zato, ker sama ustvarja bolezni, da lahko prodaja nova zdravila«.(smeh) Farmacevtska industrija ni ostala v srednjem veku. Prizadeva si poiskati najboljša in najbolj učinkovita ter varna zdravila. Je pa vprašanje, kje je njen fokus, ki mora zadostiti seveda tudi ekonomiki poslovanja, dosegati mora torej ustrezne donose. Veliko se vlaga v razvoj zdravil za zdravljenje raka in kardiovaskularnih bolezni, saj vsako novo zdravilo takoj vstopi na trg. Pereče področje pa ostaja razvoj novih, učinkovitejših antibiotikov za bakterije, ki so odporne proti obstoječim antibiotikom. Zakaj? Še vedno morajo namreč predpisati obstoječe antibiotike, šele če ti ne delujejo, lahko predpišejo novega. To pomeni, da se novih antibiotikov proda zelo malo, čas pa teče. Patentna zaščita za nov izdelek velja dvajset let, v tem času pa farmacevtska industrija ne more povrniti vložka v izdelek, ki je enak vložku v zdravila za raka, ki v večini primerov poskrbijo samo za kratko podaljšanje življenja, ne pa za dejansko ozdravitev. A mislim, da se tudi na tem področju spremembe že dogajajo.
Vsako leto v Sloveniji oživijo debate glede cepljenja otrok. Kako gledate nanje, sploh v luči več primerov pojava noric?Neumno se mi zdi, da se o tem sploh pogovarjamo. Ustrezna precepljenost populacije je zelo pomembna za zdravje celotne družbe, varnost cepiv pa nesporna.
Januarja je v vaše podjetje kot strateški partner vstopilo kitajsko podjetje Desano. Na Kitajskem imate svoje podjetje sicer že od leta 2009. Kako naj po vašem mnenju Evropa gleda na Kitajsko – s strahom ali pa naj se po njej zgleduje?Kitajska doživlja zelo zanimive spremembe. V preteklih desetletjih so ameriške in evropske farmacevtske družbe proizvodnjo večine osnovnih farmacevtskih učinkovin prenesle na Kitajsko. Redko katero evropsko farmacevtsko podjetje ima proizvodnjo še doma. To je po mojem mnenju velika strateška napaka, saj se Kitajska lahko odloči in »zapre pipico« ter s tem povzroči veliko krizo. Kitajska pa se je v zadnjih nekaj letih iz tovarne za ves svet preobrazila v razvojno velesilo z najnovejšimi terapijami in razvojnimi produkti. Vse več razvojnih člankov prihaja iz Kitajske in ne več samo s Harvarda, na primer.
Prednost Kitajske, ki ima 1,5 milijarde ljudi, je tudi njeno vodstvo, ki ima dolgoletno in zelo jasno razvojno vizijo, kje mora država dominirati. Jasna je tudi farmacevtska regulativa, ki je glede varnosti in učinkovitosti tako stroga, da je po uspešni registraciji in trženju novega zdravila na Kitajskem kasnejša registracija na ameriškem ali evropskem trgu razmeroma enostavna. Kitajska bo v zelo kratkem času postala velesila tudi na področju zdravstva. Od nje bi se prav vsi lahko učili dolgoročnega načrtovanja. Ne pa da politiki vidijo samo svoje štiriletne mandate. Poleg tega Evropa še vedno ni sposobna oblikovati enotne politike, kar dokazuje na primer tudi dolgoletno urejanje patentne zakonodaje.
Vaše podjetje zaposluje več kot 50 sodelavcev, tudi tujcev. Imate z njihovim zaposlovanjem in nagrajevanjem dela težave?Pri nas dela zares vrhunski kader z doktorati na vodilnih svetovnih univerzah, ki pa seveda pričakuje tudi dobre plače. Zaradi visoke davčne obremenitve plač je težko skomunicirati atraktivnost naše države. Naša bruto plača je lahko enaka plači strokovnjaka v Angliji ali Nemčiji, vendar pa je neto plača neprimerljiva. Davčna razbremenitev bi zelo pozitivno vplivala ne samo na nastajanje zagonskih podjetij, pač pa tudi na boljšo konkurenčnost naših večjih podjetij. Omejitve so tudi pri nagrajevanju. Zelo dobrodošlo bi bilo nagrajevanje z opcijami. Ta poslovni model, ki je v tujini jasen in uveljavljen, je pri nas nerazumljen. Tako nimamo pravih pogojev, da bi tujce pridobili samo s poudarjanjem izjemnih možnosti, ki jih imamo v Sloveniji za uravnoteženo zasebno in službeno življenje, in da lahko delajo pri vrhunskih projektih. Doslej je večino naših sodelavcev iz tujine pri nas zadržala ljubezen. (smeh)
Se strinjate s podjetniki, ki pravijo, da podiplomci s fakultet ne prinesejo pravega znanja?Žal se moram z njimi v veliki meri strinjati. Pri nas je izobraževanje faktografsko, raziskovalci, ki pridejo k nam, so zelo pedantni in tehnično dobro usposobljeni, pozna pa se, da izobraževalni sistem ne spodbuja inovativnosti in drugačnega načina razmišljanja. To je potem naloga podjetij. Pri nas je profesor nedotakljiva avtoriteta in njegova skripta biblija, medtem ko v tujini ves čas spodbujajo postavljanje vprašanj in reševanje izzivov ter se učijo iz najnovejših člankov, ki nadgrajujejo, pogosto pa tudi nasprotujejo predhodnemu znanju.
