Kot asistent na ekonomski fakulteti vidite med študenti več podjetnikov kot včasih, glede na to, da Slovenija postaja dežela startupov?

Težko je reči, ker je med študenti veliko takih, ki so tihi in se skrijejo v povprečje. Mislim, da je sicer že med študenti veliko uspešnih podjetniških zgodb, ampak ne zdi se mi, da bi jih bilo kaj več kot včasih. Razlika je le, da se tisti, ki gredo na podjetniško pot, o tem več pogovarjajo. Skoraj vsak teden se pridejo študenti na govorilne ure pogovarjat o kakšni podjetniški ideji, ne o predmetu.

Je skromnost študentov podjetnikov, ki se skrijejo v povprečje, dobra lastnost, ali pa bi morali o svoji podjetniški ideji govoriti pogumneje, po ameriško?

Slednje je zagotovo bolje. Pri vseh podjetniških idejah se je dobro čim več pogovarjati z ljudmi, dobiti čim več različnih mnenj. Podjetnik sam se nato odloči, ali bo ta mnenja sprejel ali ne, so pa različni pogledi zagotovo prednost za vsakega podjetnika, saj noben posameznik ne more imeti toliko informacij kot skupina ljudi. Podjetnik, ki se ne pogovarja z drugimi ljudmi, ima večje možnosti, da bo sprejel napačne odločitve.

Slovenski startupi prednjačijo pred startupi jugovzhodne Evrope in dobijo daleč največ zagonskega kapitala, a predvsem v tujini. Kaj pa domače poslovno okolje, se jim dovolj dobro in hitro prilagaja?

Seveda ne. Ampak takšen odgovor bi dobili v vseh poslovnih okoljih, tudi v ZDA. Pomembneje se mi zdi, da se podjetniki znajdejo, se prilagodijo poslovnemu okolju, če jim ni všeč, pa ga zamenjajo. Več kot 25 odstotkov uspešnih podjetnikov uspe v drugi državi, ne v tisti, iz katere izhajajo. To se mi zdi bolj problematično, ne za podjetnike, ki so izjemno mobilni, gre za to, da se Slovenija kljub razmeroma dobremu poslovnemu okolju ne more niti malo primerjati denimo z ZDA, Londonom ali Nemčijo. Zato po mojem mnenju poslovno okolje ni razlog, da bi podjetniki prišli v Slovenijo ali iz nje bežali, nekateri so po naravi taki, da se želijo preizkusiti še zunaj meja, a če bi Slovenija bila Estonija, bi k nam prihajalo več podjetnikov tudi iz drugih regij, ne le jugovzhodne Evrope, in tudi manj naših podjetnikov bi iz Slovenije odhajalo.

Je s poslovnim okoljem povezano tudi to, da naši startupi zaposlujejo manj ljudi kot startupi v regiji in imajo s tem manj možnosti za hitro rast?

Ne bi rekel, da je toliko povezano s tem. Startupi, ki uspejo, imajo visoko dodano vrednost. Znano je, da so zagonska podjetja, ki temeljijo na tehnologiji veriženja podatkovnih blokov (blockchain startupi), v Ljubljani odprla vsaj 500 delovnih mest, in to dobro plačanih, za katera plačujejo veliko davka. To počnejo kljub temu, da je slovenska zakonodaja za ta podjetja manj ugodna kot denimo v Švici ali na Malti. Pri zaposlovanju je najpomembnejše, da podjetniki uspejo na trgu, to pa skoraj vedno pomeni na tujem trgu, saj je slovenski zanje premajhen. Ključen dejavnik zaposlovanja v Sloveniji je torej, ali jim uspe na trgu ali ne, vendar morajo za to postati globalni. Ko se začnejo širiti v druge države, se zato veliko uspešnih startupov preseli v tujino, vendar vseeno ohranijo nekaj kadra, običajno razvojnega, v Sloveniji. Vprašanje je, kaj bi lahko naredili, da bi takšni startupi večji delež svojih zaposlenih ohranili v Sloveniji.

Kako bi jih torej lahko zadržali tukaj?

Del odgovora je gotovo povezan z davčno zakonodajo, pa s tem ne mislim toliko višine davkov kot pa nekaj zelo specifičnih lastnosti davčnega sistema, ki jih potrebujejo vsa visokotehnološka podjetja: recimo obliko obdavčevanja ob prodaji lastniških deležev. Znan je primer, ko je uspešen slovenski startup ob prodaji podjetja z zamenjavo za delnice tistega podjetja, ki ga je kupilo, dobilo obračun davka v takšnem znesku, da bi ustanovitelji morali razglasiti osebni stečaj, saj niso imeli denarja za njegovo plačilo. Zato se pred izstopom (tako imenovanim exitom) – pogosto pa že precej prej ob prejetju kapitalskih investicij od tujih skladov tveganega kapitala – uspešni slovenski startupi preselijo v drugo državo, kjer je davčni sistem bolj prilagojen tem značilnostim visokotehnoloških podjetij. In 96 odstotkov vseh investicij v slovenske startupe prihaja iz tujine. Ravno investicija in na koncu »exit« sta ključna trenutka v razvoju uspešnih (visokotehnoloških) startupov. In takrat jih mi odganjamo v tujino.

Vlada je načrtovala velike spremembe na področju startupov, predvsem z akcijskim načrtom za deželo startupov. Koliko jim je uspelo uresničiti načrte?

Iskreno povedano, ne opazim nobene razlike med to in prejšnjimi vladami. Startupi v Sloveniji se razvijajo, ampak ne zato, ker bi se spreminjala javna podpora. Ukrepi iz zadnjih dveh let niso bili nič drugačni od ukrepov, sprejetih pred štirimi leti. Celo nasprotno, odpravili so davčno olajšavo za naložbe tveganega kapitala. To je zelo slabo vplivalo na ekosistem, ker tveganega kapitala v Sloveniji ta hip sploh ni več. Skladi, ki še delujejo, namreč ne investirajo več, novih skladov pa ni. Bi bil pa nujen za slovenska podjetja, saj potrebujejo sredstva za rast. Dobra podjetja bodo kapital zagotovo dobila, a v tujini, pogoj za to pa je, da se bodo selila v tujino. Z odpravo olajšave za sklade tveganega kapitala so pravzaprav ukinili industrijo, ki se je pri nas šele začela razvijati, in pomagali konkurenčnim državam, zdaj že v vzhodni Evropi, da investirajo v tvegani kapital. Naslednje leto bo že Hrvaška sprejela zanimive ukrepe za promocijo tveganega kapitala, kar pomeni, da bodo slovenski startupi po tvegani kapital hodili v Zagreb in se zelo verjetno tja tudi preselili. Podobni ukrepi so že na voljo startupom v Bolgariji, Romuniji, na Madžarskem, Slovaškem in Češkem, Poljska pa je na primer v nastanek industrije tveganega kapitala investirala kar dve milijarde evrov javnih sredstev.

Koliko gre pri tem sploh še računati na državo?

Startupi ne računajo na državo, ne pričakujejo denarja, želijo si le, da ne bi bili kaznovani. Zanimivo je tudi, da pri nas podjetja ne smejo nagrajevati svojih zaposlenih z deležem v podjetju, čeprav je jasno, da bodo zaposleni ob rasti podjetja in višanju vrednosti dobili občutek, da so to ustvarili oni, niso pa za to nič dobili. Slovenski startupi si zato želijo le, da jih okolje ne bo zaviralo v rasti oziroma da bo primerljivo z drugimi konkurenčnimi ekosistemi. In ti ekosistemi se v konkurenčnih državah vzhodne Evrope zelo hitro razvijajo – so na primer čisto drugačni in boljši, kot so bili pred tremi leti, ko smo ustanovili pospeševalnik ABC.

Kako glede na vse te okoliščine delate s startupi, ki prihajajo v pospeševalnik ABC?Večina podjetij je iz tujine, prihajajo iz več kot 20 držav. Ker jim ne moremo ponuditi toliko denarja kot konkurenčni investitorji, se osredotočamo predvsem na naše znanje. Ponujamo jim predvsem znanje s področja pospeševanja rasti podjetij, zelo sistematično pa tudi navezujemo stike z evropskimi partnerji, trenutno z glavno evropsko agencijo za digitalne tehnologije EIT Digital in največjo evropsko institucijo na področju energetike InnoEnergy, razširiti se nameravamo še na druge panoge. Zelo zanimivi nam namreč postajajo startupi iz drugih, nedigitalnih panog, na primer energetika, turizem…Koliko več kapitala je s temi povezovanji na voljo za slovenske startupe?Za dobre startupe je v tujini kapitala dovolj, problem je, kaj to za sabo potegne: da morajo tudi podjetja v tujino. Za podjetnike to ni težava, a slovenska država potem nima nič od tega. Je pa to hkrati priložnost za Slovenijo. Če bi se organizirala in oblikovala sistem za podporo investicijam in bi začeli hoditi startupi iz drugih držav k nam po tvegani kapital, bi Slovenija lahko zelo pospešila razvoj visokotehnološke industrije. Ta se sicer vseeno razvija, a počasneje, kot bi se lahko.So bili startupi, ki iščejo tvegani kapital po klasični poti, prikrajšani tudi zaradi kritpomanije? Kriptomanija se je končala in v drugi polovici 2018 ne pričakujem več veliko uspešnih slovenskih ICO. Povsem mogoče je, da je bila to enkratna priložnost, da je veliko denarja prišlo v startupe in da se to morda ne bo več ponovilo. Tisti startupi, ki so uporabili tehnologijo veriženja blokov, so zbrali več kot sto milijonov dolarjev kapitala, kar je najbrž največja injekcija kapitala v slovenski startupovski ekosistem. To je bilo zares prvič, da so perspektivni slovenski startupi lahko dobili tako velike finančne investicije, in zelo me zanima, kakšni bodo njihovi rezultati. Sedaj imajo namreč na voljo ogromno sredstev in bi vsaj nekateri od njih morali postati tudi globalno uspešni. Ne morejo pa vsi startupi pričakovati, da bodo zbrali denar na tehnologiji blockchain, poleg tega ni nevarnosti, da bi drugi startupi trpeli zaradi tega, ker so imeli kriptoprojekti toliko pozornosti. Osnova investiranja v startupe bodo ostali »standardni« investitorji – poslovni angeli, skladi tveganega kapitala in tudi podjetja – medtem ko bo tehnologija blockchain lahko pomenila zanimiv dodatek financiranju startupov, ki bodo osredotočeni na to tehnologijo.

Priporočamo