Je predavateljica, avtorica člankov, publikacij in raziskav, tudi pred kratkim je predavala na to temo, v sklopu Pre:plet festivala, ki ga je konec septembra na Ekonomski fakulteti v Ljubljani organiziral Planet GV.
Sami pravite, da na predavanjih posvečate enako količino pozornosti pojasnitvi, kaj trpinčenje ni, kot pojasnitvi, kaj dejansko je. Začniva s tem – kaj torej trpinčenje ni?
Res je, praksa je pokazala, da je v delovnih okoljih glede tega precej nerazumevanja. Trpinčenje ni, na primer, konflikt. Čeprav se večina trpinčenja razvije iz nerešenih konfliktov. To tudi niso enkratna nasilna dejanja. Je pa kakršno koli nasilje prepovedano, da ne bo pomote. Le pod trpinčenje enkratnih dejanj ne moremo umestiti. To tudi niso pravični in pregledni disciplinski postopki. Ali pa pravično in pregledno dodeljevanje nalog, nagrajevanje, premeščanje in vse ostalo, kar sodi pod zakonito in pregledno opravljanje vodstvene funkcije. Tudi nasilja tretjih oseb, to je strank in vseh tistih, ki niso zaposleni v naši organizaciji, ne razumeti kot trpinčenje.
Rekli ste, da konflikt ni trpinčenje, pa čeprav se najpogosteje razvije iz njega. Lahko to pojasnite?
Raziskave in praksa kažejo, da se največ trpinčenja razvije iz konfliktov. Tistih, ki jih bodisi pometemo pod preprogo bodisi se njihovega reševanja lotevamo na napačen način. Tako lahko kaj hitro razvijejo svojo, destruktivno, dinamiko in vodijo v nasilje. Bistvena razlika med konfliktom in nasiljem je ta, da je v konfliktni dinamiki moč med vpletenimi osebami približno uravnotežena in da so njihova dejanja vzajemna. Zato je odgovornost za konflikt in njegovo reševanje porazdeljena med vse vpletene. Pri nasilju je zgodba bolj črno-bela. Odgovornost za nasilje mora prevzeti oseba, ki ga izvaja. Nasilje, torej tudi trpinčenje, pomeni, da je moč med vpletenimi osebami v neravnovesju in da je nekdo v tem odnosu zlorabil svojo moč. Pa naj bo to položajna, psihološka ali družbena.
Kaj torej trpinčenje je?
Vzemiva kar opredelitev iz sedmega člena Zakona o delovnih razmerjih: vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavkam ali delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.
Morda kak primer?
Ne želim izpostaviti nobene od žrtev, s katerimi sem se srečala v dveh desetletjih dela na tem področju, zato morda le nekaj dejanj, ki jih lahko doživljajo. Sama po sebi še niso trpinčenje, biti morajo sistematična ali se ponavljati in ustrezati zakonski opredelitvi. Revidiran vprašalnik negativnih dejanj, razvili so ga Ståle Einarsen in ekipa, našteva: nekdo zadržuje informacije, ki vplivajo na vaše delo, ukažejo vam, da delate pod stopnjo usposobljenosti, dobivate naloge z nerazumnimi roki, vaše delo je deležno obsežnega nadzora, vas ponižujejo in zasmehujejo, ignorirajo ali izključujejo, dobivate namige, da bi morali dati odpoved, vam odvzamejo ključne odgovornosti, jih nadomestijo z nepomembnimi nalogami, nekdo poskrbi, da vaših napak nikoli ne pozabijo, doživljate sovražnost, na vas kričijo, vas zastrašujejo ali so fizično nasilni. To je samo nekaj primerov. Sama sem v vseh teh letih spoznala, da je domišljija tistih, ki izvajajo nasilje, pravzaprav brezmejna. Na nek način je strašljivo, koliko energije, časa, načrtovanja, so nekateri pripravljeni vložiti v to, da nekomu uničijo življenje.
So žrtve torej nemočne opazovalke dogajanja?
Nikakor ne. Kakor ne obstaja ena sama vrsta storilcev in storilk, tako tudi ne obstaja ena sama vrsta žrtev. Nekatere so zelo asertivne, sposobne argumentirati svoja stališča. Kar gre lahko v nos nekomu, ki ni tak. Druge so natančne, vestne, predane delu in dosledno upoštevajo pravila – tudi ta tip človeka lahko nekomu hitro stopi na žulj. Potem so tu še tiste, ki si jih stereotipno najpogosteje predstavljamo kot žrtve: morda nekoliko introvertirane, brez močnih socialnih mrež in ranljive. A ne pozabimo na pomembni vzrok za nastanek trpinčenja: konflikt. To pomeni, da se v tem začaranem krogu lahko znajde vsak od nas, tudi jaz, pa čeprav o pojavu kar precej vem.
Hočete torej reči, da se lahko zgodi vsakomur?
Žal res. Zato je toliko bolj pomembno, da dogajanju kar najhitreje damo ime in začnemo iskati pot iz tega začaranega kroga.
In kako to storiti? Kaj, če se nam zgodi?
Žrtvam vedno polagam na srce, naj sprejemajo informirane odločitve. Naj se ne odzivajo v afektu. Naj dobro pretehtajo pluse in minuse svojih odločitev. Naj pišejo dnevnik dogajanja, preverijo, ali ima organizacija sprejet interni akt, kako se izvaja, ali je bila v kolektivu že kakšna žrtev, kakšne so njene izkušnje. Potem je nujno, da poskrbijo zase – da imajo del življenja, kjer si lahko napolnijo baterije. Pa naj bo to šport, ustvarjalni konjiček, delo v humanitarni organizaciji. Pa da naj ohranijo socialno mrežo. In naj jih ne bo sram poiskati pomoči.
Kakšna pa je vloga kolektiva?
Lahko zatiska oči, si govori, da med žrtvijo in storilcem pač ni kemije, da je žrtev problematična, da ima storilec smolo, ker mora delati z njo, pa da so časi pač težki, pa da storilec tak pač je in da bi morala žrtev že nekako shajati z njim. A zavedati se moramo, da storilec oziroma storilka to razume kot gesto podpore svojim pritlehnim ciljem. Vprašanje, ki si ga moramo ob tem zastaviti, je: kakšen človek sem, če umikam pogled in nojevsko potiskam glavo v pesek, ko nekomu v moji bližini uničujejo življenje.