Delno drugačen je trend pri smrtnih nezgodah. Tudi teh je bilo največ na višku konjunkture leta 2007, in sicer 29, zatem pa so podobno kot težje nezgode upadle in se začele povečevati med letoma 2011 in 2015. Leto kasneje so zabeležile strm padec, s 24 na 15, kot vse kaže, pa je bila nekoliko bolj spodbudna statistika zadnjih dveh let zgolj začasna. Podatki Policije namreč kažejo, da je v letošnjem prvem polletju umrlo že 13 delavcev.
Če glede na podatke gibanja števila vseh poškodb lahko sklepamo, da je število nezgod odvisno od splošnega gospodarskega stanja v državi, števila zaposlenih ter večje oziroma manjše aktivnosti v najbolj tveganih dejavnostih, zlasti v gradbeništvu, pa direktor inšpekcije nadzora varnosti in zdravja pri delu na inšpektoratu Slavko Krištofelc pravi, da to ne velja tudi za število smrtno ponesrečenih delavcev.
»Slovenija je glede na število delovne populacije relativno majhen vzorec in vsake spremembe so zelo opazne. Upad smrtnih nezgod od leta 2007 do leta 2011 sicer res sovpada z gospodarsko krizo, vendar ne moremo trditi, da so manjše gradbene aktivnosti ter manjše število zaposlenih v gradbeništvu poglaviten vzrok tudi za manjše število smrtnih nezgod. Gospodarska kriza namreč negativno vpliva tudi na doslednost izvajanja varnostnih ukrepov in na zagotavljanje finančnih sredstev za izvedbo teh ukrepov. Zelo podobno velja tudi za gospodarsko rast, ki naj bi pozitivno vplivala na dogajanja na področju varnosti in zdravja pri delu. Na inšpektoratu menimo, da samo število smrtnih nezgod ni pravi pokazatelj dejanskega stanja, saj na to število vplivajo tudi zunanji delovni pogoji, roki za izvedbo gradbenih del, število gradbenih delavcev na trgu dela, dosledno izvajanje varnostnih ukrepov in podobno, velikokrat pa je smrt delavca tudi posledica nepričakovanih naključij,« pojasnjuje Krištofelc.
Podobno razmišlja Janez Fabijan, predsednik Zbornice varnosti in zdravja pri delu. »Težko je opredeliti, ali ima na število nezgod vpliv gospodarska rast ali recesija. Res je, da pri smrtnih nezgodah prevladuje gradbeništvo, vendar pa je število smrtnih nezgod v gradbeništvu kljub povečevanju števila gradbišč zadnja leta v upadanju.«
Usodni traktorji in delo v gozdu
Po podatkih Policije (podatki so razdeljeni glede na način in vzrok nezgode) je bilo v letošnjem prve polletju v Sloveniji največ smrtnih nezgod pri delu s traktorjem, kar pet, dve pa pri delu v gozdu. Ob tem je presenetljivo, da se kljub močno povečani gradbeni dejavnosti na gradbiščih ni zgodila niti ena delovna nezgoda s smrtnim izidom. Tudi od leta 2015 do konca letošnjega prvega polletja je bilo največ smrtnih nezgod zabeleženih pri delu v gozdu (29) in pri upravljanju traktorja (23). Pri delu z delovnim strojem je umrlo sedem ljudi, štirje na gradbiščih, dva pri delu z nevarnimi snovmi in eden v eksploziji.
Precej drugačno sliko kažejo podatki inšpektorata za delo, ki delovne nezgode razvršča po drugačni metodologiji. Posamezno nezgodo namreč uvrstijo v glavno dejavnost delodajalca, ki jo je ta prijavil v Poslovnem registru Slovenije pri Ajpes. Ker imajo številni delodajalci poleg glavne prijavljenih več dejavnosti, se je torej nezgoda lahko zgodila drugje. Iz njihovega letnega poročila za leto 2017 izhaja, da je bilo lani največ smrtnih nezgod v gradbeništvu, kjer so se smrtno poškodovali štirje delavci. Tri smrtne nezgode so se zgodile v dejavnosti kopenskega prometa in cevovodnega transporta, po dva delavca pa sta umrla v predelovalnih dejavnostih, kmetijstvu in pri delodajalcih, ki imajo priglašene strokovne, znanstvene in tehnične dejavnosti. Po ena smrtna nezgoda se je zgodila še v gostinstvu, prometu in skladiščenju, finančni in zavarovalniški dejavnosti ter v tako imenovanih drugih poslovnih dejavnostih. Za smrtne nezgode pri na prvi pogled docela nenevarnih dejavnostih, kot so strokovne, znanstvene in tehnične dejavnosti ter finančne in zavarovalniške dejavnosti, je bila v dveh primerih kriva prometna nesreča na službeni poti, v enem primeru pa je delavca, ki je delal za delodajalca, klasificiranega v strokovnih, znanstvenih in tehničnih dejavnostih, zasulo pri izkopavanju zemljine.
Najpogosteje so se delavci lani smrtno poškodovali v prometnih nesrečah, in sicer v petih primerih. Te se upoštevajo, če so se zgodile v času opravljanja dela oziroma če izvirajo iz dela, kot na primer službene poti. Pot na delo in z dela se šteje za nezgodo pri delu le v primeru, ko takšen prevoz organizira delodajalec. V dveh primerih je bil vzrok smrtne nezgode zrušitev izkopa oziroma brežine, dva delavca sta umrla, ker se je nanju prevrnilo delovno sredstvo za delo, prav tako pri dveh pa je bil vzrok smrti v gradbeni mehanizaciji. Po en primer smrtne nezgode se je zgodil zaradi padca z balkona brez ograje, zaradi spotika med umikanjem padajočemu drevesu ter udarca z glavo ob skalo in zaradi udara električne napetosti. En delavec je umrl zaradi prevrnitve traktorja, enega je stisnil tovor v tovornem vozilu, edina ženska med 17 smrtnimi žrtvami pa je bil žrtev nasilja na delovnem mestu.
Največ prijavljenih smrtnih nezgod v letu 2017 se je zgodilo pri delodajalcih, ki so zaposlovali od 20 do 49 oseb, in sicer pet, trije smrtni primeri pa so bili zabeleženi pri delodajalcih, ki so zaposlovali do štiri delavce. Večina poškodovanih je bila starih med 30 in 49 let, najmlajša žrtev je imela 20 let, najstarejša 65 let. Med umrlimi je bilo devet državljanov Slovenije, pet državljanov Bosne in Hercegovine, po en pa je prihajal iz Srbije, Makedonije in Bolgarije. Dvanajst smrtno poškodovanih delavcev je bilo zaposlenih za nedoločen čas, dva za določen čas, eden imel status kmeta, dva pa naj bi bila zaposlena na črno.
Več kot četrtina vseh delovnih nezgod, tako hujših kot lažjih, se je po podatkih inšpektorata za delo lani zgodila v predelovalnih dejavnostih. Še posebej izstopata proizvodnja kovin in kovinskih izdelkov s kar 30 odstotki vseh prijavljenih nezgod v predelovalnih dejavnostih ter proizvodnja električnih naprav s slabo petino nezgod. Predelovalnim dejavnostim sledijo trgovina ter vzdrževanje in popravila motornih vozil, kjer je bilo 11 odstotkov prijavljenih nezgod, promet in skladiščenje z nekaj več kot osmimi odstotki ter gradbeništvo in javna uprava z obrambo z okoli sedmimi odstotki vseh prijavljenih nezgod.
Vzroki za nastanek nezgod so že več let praktično enaki – v kar 30 odstotkih primerov je bila lani kriva izguba nadzora nad delovno opremo (stroji, ročno orodje, transportna sredstva…). Inšpektorji ugotavljajo, da delavci vse prepogosto posegajo v notranjost stroja v času delovanja, da varnostne naprave niso vključene, da ne upoštevajo navodil za varno delo in nenamensko uporabljajo delovno opremo. Drugi najbolj pogost vzrok za nezgode so zdrsi, spotiki in padci delavcev, kar se je lani zgodilo v petini primerov. Zanje so krive zlasti slabo vzdrževane, založene in slabo označene prometne poti, po katerih se gibljejo delavci, do zdrsov in padcev pa prihaja tudi zaradi uporabe neustreznih in slabo vzdrževanih lestev. V 15 odstotkih je prišlo do nezgode zaradi padca bremena na delavca, v 13 odstotkih pa zaradi pretirane obremenitve telesa med gibanjem.
Zanimivo je, da je najmanj nezgod v času poletnih počitnic, v nočnih in popoldanskih izmenah ter pri delu ob praznikih in koncih tedna. V letu 2017 so se nezgode najpogosteje zgodile v ponedeljek, njihovo število pa je linearno padalo vse do nedelje. Največ nezgod se je zgodilo dopoldan, med 9. in 10. uro ter med 11. in 12. uro.
Nekakovostna izobraževanja zaposlenih
Na inšpektoratu za delo ugotavljajo, da so težje in smrtne nezgode predvsem posledica nedoslednega izvajanja varnostnih ukrepov, ki bi jih morali zagotavljati delodajalci, kakor tudi neupoštevanja delodajalčevih navodil in nepozornosti delavcev, ki je pogosto posledica njihove prevelike samozavesti.
Inšpektorji za varnost in zdravje pri delu so lani zaznali skupno kar 18.098 kršitev. Čeprav se je njihovo število po daljšem obdobju malenkost znižalo, pa razmer v Sloveniji nikakor ne ocenjujejo za spodbudne. Že vsa zadnja leta izstopajo kršitve v zvezi z ocenjevanjem tveganj, zagotavljanjem zdravstvenega varstva delavcem ter usposabljanjem delavcev za varno delo. Delodajalci se pri ocenjevanju tveganj le redko posvetujejo z delavci glede ustreznosti ukrepov, zdravstvenih pregledov pa delavcem ne zagotavljajo v periodičnih rokih ali pa sploh ne. To velja zlasti za dijake in študente, ki opravljajo delo prek napotnic, v precejšnji meri pa tudi za delavce, zaposlene za krajši čas, ter agencijske delavce.
Med najbolj problematičnimi so kršitve na področju usposabljanja delavcev za varno delo. »Velika večina delodajalcev usposabljanju za varno delo ne namenja zadostne pozornosti. Zadošča jim, da od izvajalca usposabljanja prejmejo ustrezno dokumentacijo, s katero pri morebitnem inšpekcijskem nadzoru pristojnemu inšpektorju dokazujejo, da so opravili zakonsko dolžnost, vsebina usposabljanja pa jim večinoma ni pomembna. Ne zavedajo se, da je usposabljanje delavcev za varno delo pomemben, če ne celo najpomembnejši delček v mozaiku varnosti pri delu že od samega začetka,« je kritičen Slavko Krištofelc.
Po ugotovitvah inšpektorata je vse več kršitev tudi pri uporabi varne delovne opreme, ki je ne pregledujejo in redno preverjajo ali pa je to storjeno pomanjkljivo, kar velja zlasti za bolj nevarne in kompleksnejše stroje. Prav tako je po ocenah inšpektorjev skrb vzbujajoče to, da delodajalci delavcem, ki opravljajo delo z nevarnimi snovmi, ne zagotavljajo ustreznega zdravstvenega varstva, biološkega monitoringa in delovnih pogojev, v katerih škodljive koncentracije nevarnih snovi v zraku niso presežene.
Po Krištofelčevih besedah se večina delodajalcev pri varnosti in zdravju pri delu pretirano zanaša na zunanje strokovne delavce. Ugotovitve inšpektorata namreč kažejo, da je za varnost delavcev bolje poskrbljeno pri delodajalcih, ki imajo lastne službe za varnost in zdravje pri delu ali pa zaposlujejo svoje strokovne delavce s tega področja.
»Za delodajalce, ki so urejanje tega področja zaupali zunanjim strokovnim službam, tega ne moremo trditi,« pravi Krištofelc, ki ocenjuje, da se je stanje na tem področju poslabšalo že z osamosvojitvijo Slovenije, ko so mnogi delodajalci izvajanje varnosti in zdravja pri delu prenesli na zunanje strokovne organizacije, svoje strokovne delavce pa odpustili.
Janez Fabijan pravi, da je slovenska zakonodaja na področju varnosti in zdravja pri delu ustrezna. »Njeno razumevanje, upoštevanje, predvsem pa zavedanje o lastni odgovornosti med vodilnimi v podjetjih pa je zelo različno.« Po njegovi oceni se v Sloveniji pomena varnosti in zdravja pri delu najbolj zavedajo podjetja v tuji lasti. Fabijan opozarja, da sta varnost in zdravje pri delu bistveni del upravljanja podjetja, ki mora biti integriran v vse delovne procese. »Vsaka delovna nezgoda je ena preveč. Nezgode niso naključje, ampak predvidljiva posledica dejanj in obnašanja posameznika. Vse, kar je predvidljivo, pa se lahko prepreči. Zato morata biti tudi na tem področju postavljeni in sprejeti vizija ter strategija. Vizija vsakega delodajalca bi morala biti 'nič poškodb, nič obolenj v zvezi z delom',« opozarja Fabijan, ki meni, da bosta ustrezna usposobljenost in ozaveščenost glede varnosti in zdravja v današnjem hitro spreminjajočem se delovnem okolju z novimi tehnologijami in materiali ter vse večjo potrebo po zaposlovanju starejših in tujih delavcev postali še bolj pomembni.
Po smrtnih žrtvah smo nad povprečjem EU
Varni in zdravi delovni pogoji niso le pravna in moralna obveznost, izplačajo se tudi ekonomsko. Mednarodne raziskave o donosnosti naložb v preprečevanje zdravstvenih tveganj na delovnem mestu namreč kažejo, da vsak evro, vložen v varnost in zdravje, ustvari več kot dva evra pozitivnih gospodarskih učinkov. Po drugi strani pa znašajo makroekonomski stroški smrtnih nezgod na delovnem mestu, poškodb pri delu in poklicnih bolezni po analizi, ki jo je opravila Fakulteta za management Univerze na Primorskem, kar 3,4 odstotka slovenskega BDP ali okoli 1,5 milijarde evrov letno.
Po podatkih Eurostata za leto 2015, pri katerih je statistika upoštevala tudi različno strukturo gospodarstva med državami, se Slovenija s 3,6 smrtne nezgode na 100.000 zaposlenih uvršča nad povprečje EU, ki znaša 2,3 takšne nezgode na 100.000 zaposlenih. Daleč največ smrtnih nezgod je bilo v Romuniji, 7,5 na 100.000 zaposlenih, več kot štiri pa so imele še Portugalska, Luksemburg, Bolgarija, Litva, Avstrija in Latvija. Najmanj nezgod s smrtnim izidom, manj kot 1,5 na 100.000 zaposlenih, je bilo na Danskem, v Nemčiji, na Švedskem in na Nizozemskem.
Povsem obratno sliko kaže statistika vseh delovnih nezgod, kjer se Slovenija z nekaj manj kot 1700 nezgodami na 100.000 zaposlenih uvršča v povprečje EU. Največ nezgod so prijavili na Portugalskem, okoli 3600, v Franciji (3000), Španiji (3100) in Švici (2700), najmanj pa v Grčiji, Romuniji in Bolgariji (manj kot 500 na 100.000 zaposlenih), kar pa zagotovo ne odraža dejanskega stanja, ampak prej stanje nadzora in kulture prijavljanja nezgod.
