Pok balona je prineslo nominiranje Kevina Warsha za novega predsednika Feda. Warsh je izkušen bančnik, ki med svojimi cilji ne predvideva popolnega razvrednotenja dolarja. Strah pred slednjim je bila zadnje tedne glavna tema kapitalskih trgov, ki je poganjala trgovanje in špekuliranje. Imenovanje slednjega je sprva prineslo unovčevanje dobičkov, zamudniki pa so hiteli zapirat pozicije, ki so jih kupovali na vzvod s sposojenim denarjem. Nič novega v borzni zgodovini zadnjih 300 let, le da so vzvodi vsakokrat večji ter načini, kako sodelovati v špekulativni rasti, bolj kreativni.
A nehajmo strmeti v deblo in poglejmo gozd. Kaj se je spremenilo v zadnjem tednu ali mesecu? Ne veliko. Politiki še naprej obljubljajo veliko denarja in krepijo trošenje. Tako kot v Sloveniji dvigujemo minimalno plačo in plače javni upravi brez vsakršnega izračuna o dodani vrednosti, ki jo ta delovna mesta prinašajo, tudi druge države in politiki trošijo denar, ki ga nimajo.
Kandidat za predsednika Feda Warsh napoveduje krčenje 6600 milijard dolarjev velike bilance Feda. Obenem Trumpova administracija pričakuje reze obrestnih mer in s tem precej cenejše zadolževanje. Po drugi strani naj bi delniški trgi še naprej (močno) rasli. Prihodke od carin bi razdelili prebivalcem, znižali davke, obenem pa povečali državno trošenje, saj je na primer napovedal skok obrambnega proračuna za 50 odstotkov oziroma 500 milijard dolarjev.
Če vse to vstavimo v Excelovo tabelo, slednji javi napako. Matematično ali ekonomsko gledano so si zgornji stavki nasprotujoči. In izkušnje nas učijo, da v boju politika proti centralni banki navadno zmaga politik. V komentarju sredi novembra lanskega leta sem govoril predvsem o nepripravljenosti politike sprejeti nepriljubljene ukrepe. Zato je za vsako težavo v ekonomiji, politiki ali družbi rešitev ali »zdravilo«, če hočete, več denarja. Osebno pri politikih ne vidim nobene spremembe.
Več denarja ostaja rešitev, h kateri se bodo politiki zatekli tudi v prihodnje. In več denarja prinaša padanje njegove vrednosti. Cene realnega premoženja, kamor spadajo nepremičnine, plemenite kovine in seveda delnice, bodo rasle dalje. Ker političnih projektov, kot so zlata kupola, rast obrambnega proračuna in nov vesoljski center ter nadaljevanje močnega trošenja države, tako v ZDA kot drugod po svetu po moji oceni ne bo mogoče financirati drugače kot s pomočjo centralnih bank. Ne verjamem v krčenje denarne mase M2. Nasprotno, rast denarne mase je ne glede na vse dogajanje v zadnjih 30 letih presenetljivo stabilna oziroma je v zadnjih 10 letih celo nekoliko hitrejša kot v začetku leta 2000.
Rast denarne mase za dolgoročne vlagatelje pomeni, da morajo še naprej vlagati v realno premoženje. Delnice dobrih podjetij oziroma skladi, ki ustvarjajo dobiček, so ključna sestavina tega realnega premoženja. Obveznice daljših ročnosti in depoziti ostajajo neprivlačni, kljub kratkoročnim nihanjem. Zato nas sprva močna rast in kasneje popravki ali korekcije, ki smo jim bili priča pretekli mesec, ne smejo zavesti. Investiranja ne smemo enačiti s špekuliranjem ali hazardiranjem. Razpršenost prihrankov dokazano pozitivno učinkuje na dolgoročno donosnost portfelja. Vlagatelj, ki zasleduje vsakokratni najbolj vroč trend ali ga premami rast zadnjih nekaj tednov, kot marsikaterega vlagatelja na primer rast zlata v letošnjem letu in posledično pretirana koncentracija naložb v ozkem segmentu trga, le redko doživi srečen konec.
Za konec dodajam, upam, uporabno prispodobo. Večina izmed nas ne sprejema globalnih ekonomskih ali geopolitičnih odločitev. Ne odločamo o tem, ali bomo posredovali v Iranu in ali bomo znižali obrestne mere v ECB in Fedu. Smo potniki na vlaku. Kot potniki na vlaku vnaprej izberemo, kje vstopimo nanj in kje izstopimo. V skladu z našimi popotniškimi željami. Ne usedemo se na vlak in se peljemo do končne postaje v upanju, da je končna postaja ravno tista, kamor želimo iti. Slednjemu rečemo hazardiranje ali igra na srečo.