Da se lahko približamo odgovoru na to vprašanje, moramo najprej ugotoviti, zakaj zahtevane donosnosti pri obveznicah tako hitro rastejo. Ključni sta seveda politika centralnih bank in inflacija, ki je deloma tudi posledica zaostrene energetske in geopolitične situacije. Centralne banke zaostrujejo denarno politiko in dvigajo obrestne mere. To sta v zadnjem mesecu storila tako ECB kot tudi ameriški Fed, pa še precej drugih centralnih bank po svetu. Rast zahtevanih obrestnih mer je deloma logična posledica politike centralnih bank.
Drugi pomemben dejavnik je krhanje zaupanja v države, da bodo dolg nekoč v prihodnosti vrnile. Proračunski primanjkljaji povsod po svetu naraščajo. Ameriški znaša pol nemškega BDP. Francozi se trudijo spraviti primanjkljaj nazaj pod 5 odstotkov. O maastrichtskem kriteriju in dolgu pod 3 odstotke BDP lahko Francozi samo sanjajo. Vlagatelje je torej strah, da bodo države nadaljevale nebrzdano zadolževanje in da bo dolg vreden vse manj. Zgodovina je posejana s primeri, ko države niso bile sposobne vrniti dolga in so vlagatelji morali del naložb odpisati. To postaja vse pomembnejši dejavnik, kar potrjuje tudi trg, saj se Francija danes zadolžuje precej dražje od Italije ali Grčije, ki sta bili sinonim za fiskalno nedisciplino.
Tretji pomemben dejavnik so naraščajoča geopolitična tveganja in konec svetovne ureditve, kot smo jo poznali po drugi svetovni vojni. Temu sledijo tudi največji vlagatelji, kot so banke, zavarovalnice in predvsem centralne banke. Najenostavnejše to prikažemo na kitajskem primeru. Nekoč je bila Kitajska največji kupec ameriških državnih obveznic. To se je v zadnjih letih močno spremenilo. Danes je delež ameriških obveznic v kitajskih rezervah precej manjši kot nekoč. Še leta 2021 so imeli za skoraj 1,1 bilijona ameriških obveznic, danes le dobrih 600 milijard. Zaradi naraščajočih napetosti med posameznimi državami in trgovinskimi bloki imajo veliki vlagatelji v portfeljih nekoliko manj državnih obveznic in več preostalega premoženja. Kitajska kupi več obveznic držav v razvoju in zlata. Obenem tudi velika mednarodna tehnološka podjetja izdajajo vse več obveznic za financiranje hitre rasti razvoja AI ter gradnje podatkovnih centrov. Vlagatelji marsikatero tehnološko podjetje vidijo kot bolj varno od obveznic določenih držav.
Na drugi strani delnice ponujajo že nekaj let visoke donose in veliko vlagateljev je zadnja leta del obvezniških naložb zamenjalo z delniškimi. Rast dobičkov svetovnih in predvsem ameriških podjetij je v zadnjih letih zasenčila donose obvezniških naložb. V prihajajočih objavah za 3. četrtletje se pričakuje skoraj 30-odstotna letna rast dobičkov ameriških podjetij. Visoke in nadpovprečne rasti pričakujemo tudi v Evropi in na trgih v razvoju. Pričakovanja za vse leto 2027 se gibljejo na nivoju 15 odstotkov. Umetna inteligenca je močno pospešila investicije v podatkovne centre in posledično rast dobičkov tudi v drugih panogah. Matematika za vlagatelje je tu enostavna.
Dokler dobički podjetij rastejo 15 odstotkov ali več, so obvezniški donosi 5 odstotkov ali nekoliko manj privlačni. Še zlasti če k obvezniškim naložbam prištejemo tveganja v prejšnjem odstavku. A dobički podjetij ne bodo večno rasli s stopnjami 15 odstotkov in več ter ob naraščajočih zahtevanih donosnostih pri obveznicah postajajo slednje vseeno privlačnejše. Še posebno za bolj konservativno naravnane vlagatelje.
Najbolj nerazumljivo ostaja slovensko trmasto vztrajanje pri depozitih, ki še naprej ne prinašajo skoraj nič, obenem pa lahko slovensko 10-letno državno obveznico dobijo s 4-odstotnim letnim donosom. Mogoče se to sliši kompleksno, a zato obstajajo skladi, ki vlagajo na denarni in obvezniški trg. A po mojem mnenju je ključno v tej zgodbi med obveznicami in delnicami, kakšna bo na daljše obdobje državna in ekonomska politika. Dokler bodo države nebrzdano trošile in povečevale primanjkljaje, do takrat bodo podjetja in prebivalstvo iskali zavetje v realnem premoženju, med katero spadajo tudi delnice. Vsaj za zdaj ni videti, da bi bili politiki pripravljeni na zategovanje pasu.