Potrebna sredstva za zmanjšanje obsega krize so bila zato mnogo večja ne samo za ZDA, temveč za celotni svet, kot pa če bi ameriška vlada namenila nekaj 10 milijard dolarjev za rešitev banke pred stečajem. S tem se strinja tudi ekonomist Aleš. S. Berk in meni, da bi se ameriške oblasti ob ponovnem odločanju o propadu odločile drugače.

Berk ocenjuje, da bi se krizi v finančnem sistemu težko izognili, medtem ko bi se krizo v realnem sektorju dalo preprečiti. "Če financiranje gospodarstva, ki so ga izvedle banke, ne bi bilo problematično, bi bila prilagoditev milejša. Spomnimo se obdobja pred letom dni, ko so podjetja še imela naročila in so normalno poslovala, vendar so se obenem pritoževala, da ne morajo obnavljati posojil," razlaga. Kasneje je za banke postalo problem tudi kreditno tveganje, saj so bila podjetja ob usahlih finančnih virih prisiljena ustaviti investicijske dejavnosti, kar pa je predstavljalo verižni padec povpraševanja. "Če bi nato oblasti reagirale globalno in takoj v smislu stabilizacije posojilnega trga, bi realni sektor ostal bolj kot ne nedotaknjen. Ker se pa to ni zgodilo, je kriza začela lomastiti po realnem sektorju," pojasnjuje Berk.

Ekonomist Jože Mencinger medtem izpostavlja, da se iz te krize "na žalost nismo prav veliko naučili". "Kriza je naznanila, da bo prišlo do konca kapitalizma, vendar do tega ni prišlo, saj se trg ponovno giblje v isto smer kot pred krizo," ocenjuje Mencinger. Po njegovem najave napovedanih ukrepov ostrejše regulacije in nadzora bančnega sistema niso zadostne, saj je že sam "sistem napačen in se mora spremeniti". Mencinger tudi svetuje, da bi morali nekatere izvedene instrumente popolnoma odpraviti oziroma jih označiti za goljufijo.

Mramor in Mencinger se sicer strinjata, da so bili ukrepi vlad po svetu relativno uspešni, medtem ko imata nekoliko drugačen pogled na delovanje naše vlade. Mramor meni, da so bili ukrepi ustrezno zastavljeni, vendar je bila njihova izvedba prepočasna. "V nasprotju s preostalimi vladami naša vlada ni skušala povečati ekonomsko aktivnost, temveč je kombinirala kreditiranje gospodarstva z vojno proti tajkunom," pa izpostavlja Mencinger. Kot pojasnjuje, smo se pri nas sicer že leta 2005 začeli množično ukvarjati z virtualnim bogastvom oziroma z investiranjem v sklade, zaradi česar so se banke na veliko zadolževale. "Ko je nastopila kriza, pa niso imele zadosti sredstev za financiranje gospodarstva, saj so morale vračati posojila," pravi Mencinger.

Kritičen je tudi generalni direktor Gospodarske zbornice Slovenije Samo Hribar Milič, saj vlada ni naredila dovolj in gospodarstvo čaka na reforme na trgu dela, znižanje davkov ter več spodbud za razvoj. Če vlada ne bo izvedla napovedanih reform, ji direktor GZS napoveduje predčasni konec mandata.

Milič je tudi opozoril na to, da so podjetja v celoti izčrpala notranje rezerve, zato v GZS pričakujejo naraščanje brezposelnosti. V Urada za makroekonomske zadeve in analize medtem ugotavljajo, da se naraščanje brezposelnih odrašča predvsem na povečanju števila denarnih nadomestil za brezposelnost. V prvih sedmih mesecih letos je nadomestilo prejemalo 25.523 oseb, kar je za 54 odstotkov več kot v prvih sedmih mesecih lani.