Potrošniki se pogosto odločijo za nakup darilnega bona. Skoraj vse velike trgovske družbe - pa tudi drugi ponudniki blaga in storitev - zato ponujajo darilne bone. Nekatere med njimi so z bonov prešle na darilne kartice. Tudi diskontni trgovec Hofer je med tistimi, ki potrošnikom ponuja darilne bone. Vendar je nakup pri njih mogoč le z gotovino, potrošnik pa ob plačilu ne prejme računa. Na izrecno zahtevo mu izdajo prevzemnico.
V Hoferju pojasnjujejo, da nakup darilnih bonov v njihovih poslovalnicah ni obdavčen, saj gre za zamenjavo ene vrednosti za drugo, obdavčitev pa nastopi šele ob nakupu, kjer je na vrednost nakupa obračunan DDV. »Darilni bon je plačilno sredstvo in ne more biti predmet davčnih evidenc, saj ni prišlo do prodaje, ampak zgolj do menjave. Potrdila za tovrstno menjavo izdajamo le pravnim osebam. Kupcem pa potrdil ne izdajamo: ravnamo v skladu s pojasnili finančne uprave (Furs),« zatrjujejo v omenjeni trgovski družbi.
Končan: Darilni boni odpirajo številna vprašanja
Pri izbranih trgovskih družbah smo preverili, ali ob nakupu darilnega bona oziroma darilne kartice zahtevajo plačilo z gotovino in ali izdajo račun. Iz Spara, Lidla, Supernove in Mercatorja smo dobili podobne odgovore: darilne kartice ali bone lahko potrošnik plača s katerimkoli plačilnim sredstvom, torej ne le z gotovino, pri plačilu pa vsi izdajo račun.
Darko Končan, davčni strokovnjak, pravi, da darilni boni odpirajo vrsto zanimivih vprašanj. »Vsi trgovci, ki prodajajo darilne bone, morajo to poknjižiti, saj imajo določeno obveznost do potrošnika, ki jim je izročil denar. Vendar pri tem postavljajo kar nekaj nesprejemljivih pogojev, kot sta na primer omejena poraba darilnega bona do določenega datuma in možnost plačila zgolj z gotovino. Podjetje sicer darilne bone prodaja pod svojimi pogoji, vendar gre pri tem za slabo poslovno prakso. Ne gre pa za nezakonito poslovanje,« meni Končan.
Kaj pa plačilo izključno z gotovino? »Če potrošnik bona ne bi unovčil, bi imela trgovska družba pri plačilu s kartico strošek, saj bankam plača provizijo, pri gotovinskem plačilu pa tega stroška ni.« Ob tem ocenjuje, da bi v vsakem primeru potrošnik moral prejeti račun, to namreč zahteva zakon o davčnih blagajnah.
Vprašanje je tudi, kako trgovci knjižijo darilne bone. Najverjetneje kot obveznost do potrošnika, dodaja. Ob tem lahko pisno, na primer s prevzemnico, potrdijo izročitev bona v protivrednosti, ker še ni prišlo do prometa blaga in storitev. »Davčne blagajne sicer to upoštevajo takrat, ko pride do tovrstnega prometa. Vendar je treba vedeti, ali darilne bone knjižijo kot obveznost do potrošnika ali kot nakup in kasnejšo dobavo. V tem primeru bi morali po zakonu o DDV izstaviti avansni račun,« pravi. Po njegovem mnenju bi moral svoje stališče povedati tudi tržni inšpektorat, Furs pa bi moral poslovanje trgovske družbe podrobno pregledati, predvsem to, kako knjižijo prejeti denar.
Tržni inšpektorat: Vse je v redu
Na tržnem inšpektoratu, ki ga vodi Andrejka Grlić, pravijo, da se podjetja sama odločajo, ali omogočajo nakup blaga in storitev, pa tudi darilnih bonov, zgolj z gotovino ali tudi z drugimi plačilnimi sredstvi. Glede neizdajanja računov ob nakupu darilnih bonov pa zatrjujejo, da so predhodno že pridobili mnenje Fursa. »Če se darilni bon izda na določeno vrednost, pri tem pa ni določeno oziroma ni znano, za nakup katerega blaga ali storitve bo darilni bon porabljen, se plačilna transakcija obravnava kot menjava enega plačilnega sredstva za drugega. Kadar se izda darilni bon, ki je namenjen nakupu določenega blaga ali storitve, je treba ob prejemu plačila za bon obračunati tudi davek na dodano vrednost, zato se v tem primeru šteje, da je kupec bona opravil plačilo pred opravljeno dobavo blaga ali storitve in nastane obveznost obračuna DDV na dan prejema plačila,« pojasnjuje Furs.
Tudi Ivan Simič, davčni strokovnjak, meni, da trgovsko podjetje ne krši nobene zakonodaje, niti zakona o davčnih blagajnah. »Ko bo potrošnik darilni bon unovčil oziroma kupil blago, bo trgovec izdal račun. Potrošnik je namreč izročil denar in v zameno prejel darilni bon, zato gre pri tem le za zamenjavo enega plačilnega sredstva za drugega. Poleg tega trgovci niso prodali izdelka, zato ne kršijo zakona o davčnih blagajnah,« še meni Simič.
