Ameriški predsednik Donald Trump z uvedbami oziroma zvišanjem carin zarožlja pogostokrat, ko mu ni kaj po godu. Na carine je veliko stavil še v časih, ko je bil poslovnež. V uglednih ameriških časnikih – The New York Times, The Washington Post in The Boston Globe – je leta 1987 objavil celostranske oglase, v katerih je med drugim izpostavil, da bi morale ZDA zaščititi svojo proizvodnjo. Njegovo prepričanje, da so carine koristne za ameriško gospodarstvo, se po skoraj štirih desetletjih, kot vse kaže, ni omajalo. Toda kot izhaja iz raziskave uglednega nemškega Inštituta za svetovno gospodarstvo iz Kiela (IFW – Institut für Weltwirtschaft), je trditev o tem, da ameriške carine plačujejo tuje države, mit. Sklep ekonometrične analize IFW, ki je zajela 25,6 milijona poslov v skupni vrednosti skoraj 4000 milijard evrov, je, da v letu 2025 uvedene carine predstavljajo avtogol za ameriško gospodarstvo in da jih plačujejo kar sami Američani.
Predsednik Trump je 2. april 2025, torej dan, ko je ameriška vlada napovedala carine, označil kot »dan osvoboditve«. Po pojasnilih IFW je bila trditev, da bodo breme carin nosile tuje države, osrednja pri utemeljevanju sprejete politike. Toda kot izhaja iz rezultatov opravljene raziskave, skoraj celotne stroške carin nosijo ameriški uvozniki in potrošniki. »Carina ne deluje kot davek za tuje proizvajalce, marveč kot davek na potrošnjo Američanov. Vsak dolar, ki je ustvarjen s carinami, je odvzet ameriškim podjetjem in gospodinjstvom,« so opozorili na IFW. V letu 2025 je bilo v ZDA pobranih približno 200 milijard evrov več carin kot leto pred tem.
Da je bila uvedba carin vprašljivo dejanje, ni novo dognanje. Po pojasnilih IFW so bile v obdobju 2018–2019, v času trgovinske vojne med ZDA in Kitajsko, izdelane številne analize o tem, kdo je nosil stroške takratnih carin. Ugotovitve so bile presenetljive; uvozne cene v ZDA so se povečale skoraj enako, kot so znašale carine, kitajski izvozniki pa kljub znatnim trgovinskim oviram niso znižali cen svojih izdelkov v dolarjih, da bi ohranili tržne deleže na ameriškem trgu. Namesto tega so se prilagodili z zmanjšanjem obsega izvoza v ZDA.
Podjetja se raje odločajo za zmanjšanje izvoza
Po trditvah IFW so ugotovitve o posledicah uvedbe carin na podlagi analize večjega obsega podatkov in za širši krog ameriških trgovinskih partneric podobne, kot so bila dognanja po uvedbi carin v preteklem desetletju: uvozne cene v ZDA so se povečevale skoraj enako kot carine, medtem ko se je obseg trgovine skrčil. Izvozniki niso znižali cen, da bi ohranili prodajo, ampak so se raje sprijaznili z zmanjšanjem tržnega deleža v ZDA, pri čemer so ohranili višine marž. Natančneje, iz ugotovitev analize je razvidno, da v primeru uvedbe 25-odstotnih ameriških carin na izdelke izvozniki znižajo svojo ceno (pred uvedbo carine) za manj kot odstotek. Cena izdelka, ki vključuje carino in jo plačajo ameriški uvozniki, se poveča za 24 odstotkov, torej za skoraj celotni znesek carine. »Če se okoli 96 odstotkov bremena carin prenese na ameriške kupce, to pomeni, da od vsakih sto dolarjev ustvarjenih carinskih prihodkov približno 96 dolarjev pride iz ameriških žepov. Trditev, da carine plačajo tuje države, je tako v najboljšem primeru resnična v višini štirih odstotkov,« so poudarili v IFW.
Svoje ugotovitve so v IFW potrdili z analizo uvedbe lanskoletnih carin v Braziliji in Indiji. Za brazilsko blago so bile uvedene carine v višini 50 odstotkov, ki so bile skoraj v celoti prenesene na ameriške uvoznike in v naslednjem koraku na potrošnike. Podobne ugotovitve so bile za Indijo, ki so ji ZDA lani avgusta najprej povečale carine na 25 odstotkov, istega meseca pa še za dodatnih 25 odstotkov. »Če bi indijski izvozniki nase prevzeli del ameriških carin, bi pričakovali, da bi se njihove cene za ameriški trg znižale v primerjavi s cenami za druge trge (evropskega, kanadskega, avstralskega), ki niso bili izpostavljeni povečanju carin. Toda to se ni zgodilo,« so pojasnili v IFW. »Po drugi strani pa sta se vrednost in obseg indijskega izvoza v ZDA v primerjavi z drugimi trgi znižala za 18 do 24 odstotkov, kar pomeni, da so se indijski izvozniki odzvali z znižanjem izvoza, ne pa z zniževanjem cen.« Ob tem so v IFW izpostavili, da četudi bi izvozniki znižali cene, je 50-odstotno carinsko stopnjo težko izničiti z nižjimi cenami. »Da bi izravnalo 50-odstotno carinsko dajatev, bi moralo izvozno podjetje svojo ceno znižati za tretjino. Tolikšno znižanje marž pa bi bilo verjetno za večino podjetij nerentabilno. Zato se med izbiro, ali ohraniti enake marže pri nižjem obsegu prodaje ali znižati marže in ohraniti obseg, večina izvoznikov raje odloča za prvo možnost.«
Poleg tega, da breme ameriških carin prek višjih cen uvoženega blaga skoraj izključno nosijo Američani, so v IFW opozorili, da gospodarski stroški uvedbe carin prekašajo prihodke od carin. »Te izkrivljajo nakupovalne navade in potrošnike spodbujajo, da posegajo po nadomestnih, manj priljubljenih neocarinjenih izdelkih. Carine spreminjajo dobavne verige in silijo podjetja, da nosijo stroške prilagajanja. Obenem zmanjšujejo raznovrstnost blaga, ki je na voljo potrošnikom. Te 'mrtve izgube' predstavljajo čisto gospodarsko izgubo – stroški, ki jih nosijo Američani, se ne kompenzirajo s koristmi.«