Da bi predsednik uprave največje državne banke javno kritiziral svojo lastnico, državo oziroma vlado, niti v Sloveniji ni vsakodnevni pojav. Četudi gre za vlado v odstopu. Če pa to stori bančnik, za katerega je bila doslej značilna zadržanost v javnih nastopih, je to že skoraj nenavadno. Vsekakor tolikanj, da se vsiljuje vprašanje, kaj vse se šele dogaja v zakulisju. Smo morda, po komaj dveh letih, zaradi »skrhanega zaupanja« med politiko in vodstvom banke znova pred zamenjavami v vrhnji etaži NLB? Toliko prej, ker je predsednika uprave v njegovem pomenljivem pričakovanju, »da bo vlada odgovorna do premoženja davkoplačevalcev«, podprl tudi predsednik nadzornega sveta banke z izjavo, da »nekatere poteze politikov mejijo na absurd«?
Gotovo je, da Blažu Brodnjaku, diplomantu ljubljanske ekonomske fakultete in IEDC – Poslovne šole Bled ter pri 45 letih že dodobra prekaljenemu bančniku, njegovega položaja ne gre zavidati. Čeprav je banka za lani prijavila rekorden dobiček, po vodstvu NLB že nekaj tednov in kar naprej pada z vseh strani. Odgovorno naj bi bilo, ker je plačalo tožbeni zahtevek, ki ga po slovenski zakonodaji ne bi smelo, ker naj bi premalo zavarovalo premoženje banke na Hrvaškem in tudi ker naj bi NLB kot ena največjih upnic Mercatorja (v katerem je bil, mimogrede, Brodnjakov oče Stanislav dolgoletni član uprave) prehitro privolila v predlagani prenos njegovega lastništva na »novi Agrokor«. Poleg tega banki iz Evropske centralne banke grozi prisilna zamrznitev oziroma sprememba dobička v rezervacije, iz evropske komisije pa kazen zaradi nedovoljene državne pomoči.
Na povabilo »mandatarja«
Ker gre za probleme, ki ne spadajo v »tekoče« bančno poslovanje, predvsem pa izvirajo iz političnih odločitev (še zdaleč ne samo sedanje vlade v odstopu), ne bi bilo nič čudnega, če bi se Brodnjaku zdelo, da hoče nekdo iz vodstva banke narediti grešnega kozla. Nanj naprtiti reševanje poslovne kvadrature političnega kroga in nanj prenesti odgovornost za odločitve, ki niso bile sprejete drugje, pa bi morale biti. Brodnjak ne bi bil prvi, ki bi se mu to zgodilo, in tudi ne zadnji, vsaj dokler je banka v državni lasti. In tega se je gotovo zavedal, še preden je sredi leta 2016 po vrsti kadrovskih pretresov prevzel vodenje NLB. Ne nazadnje je že v njeno upravo slaba štiri leta prej prišel v zelo podobnih okoliščinah. Kakršne so pač za največjo državno banko značilne.
Rojeni Ptujčan Brodnjak je namreč član uprave NLB postal na povabilo »mandatarja« za njeno sestavo Janka Medje, svojega starega znanca iz slovenske hčerke Banka Austria oziroma BA-CA (od leta 2005 Unicredit). Ta je kot predsednik uprave NLB nasledil Boža Jašoviča, ki je konec leta 2011 odstopil, med drugim (kot je dejal v enem izmed intervjujev) zaradi neposrednega političnega vmešavanja v konkretne odločitve pri uresničevanju poslovne strategije banke. Odločitev o imenovanju Brodnjaka za nadzorni svet banke ni bila brez tveganja, saj ni bilo samoumevno, da bo kljub takrat že razmeroma bogati bančni karieri dobil licenco Banke Slovenije. Le slabi dve leti prej Agencija za zavarovalni nadzor namreč Brodnjaku ni dala soglasja za vstop v upravo Zavarovalnice Triglav. Kmalu po tej zavrnitvi je za poslovni dnevnik Finance izjavil, da se »v tej državi ne želi več javno izpostavljati«, in si poiskal službo v zanj že četrti avstrijski banki. Onstran meje, v celovški Hypo Alpe Adria Bank, takrat pred neposredno nevarnostjo stečaja že »rešeni« z nacionalizacijo in v postopku državno vodene sanacije oziroma prestrukturiranja.
Hkrati z imenovanjem sta Medja in Brodnjak konec leta 2012 za popotnico od nadzornega sveta dobila nalogo, da z drugima dvema članoma uprave, Davidom Benedekom in Markom Jazbecem, dosežeta sporazumno prenehanje mandatov. A že dobra tri leta pozneje je bilo povsem drugače. Vlada se je zamenjala, tudi njen nadzorni svet in upravljalci državnega premoženja. Jazbec, ki je moral iz uprave NLB oditi, ko jo je prevzel Medja, je medtem postal predsednik uprave SDH in zdaj je moral oditi Medja. Njegovo mesto je začasno prevzel Brodnjak, vendar je za favorita na razpisu za novega predsednika uprave prej kot on veljal Benedek. SDH je v tem obdobju, ko NLB ni imela popolne uprave, prihajali in odhajali pa so tudi člani nadzornega sveta, začel postopek za prodajo banke, a že nekaj mesecev pozneje je brez vodstva ostal še SDH, saj je Jazbecu spodrsnilo v Luki Koper, drugem klasičnem nevralgičnem poligonu politično motiviranih kadrovskih manevrov. In po tem odstopu je bil Brodnjak nenadoma kandidat z največ možnostmi, da prevzame vodenje uprave NLB.
Živi mrtveci iz omar
Njegovi osrednji nalogi po imenovanju sta bili jasni. Ob omejitvah poslovanja, ki so manj omenjani del v zameno za odobritev dokapitalizacije NLB naloženih evropskih zavez, je moral nevesto pred oklici do konca ozaljšati in narediti privlačno za investitorje, hkrati pa poskrbeti, da se bo okoli nje dvigalo kar najmanj prahu. Okoliščine so mu šle na roko, kajti gospodarska rast je pridobivala zalet, s tem pa tudi potrošnja. »Vidimo, da nam je pri projektu preobrazbe NLB Skupine uspelo. Danes smo primerljivi s tistimi, s katerimi se želimo primerjati v mednarodnem merilu. Naprej gledamo z elanom in s polnim zanosom gradimo zgodbo regijskega šampiona, na katerega bodo lastniki, katerikoli že bodo, ponosni,« je bil sredi lanskega leta Brodnjak samozavesten v pogovoru za Sobotno prilogo Dela.
Čeprav je bilo takrat že bolj kot ne jasno, da NLB do konca leta ne bo prodana, prav tako pa, da so terjatve iz naslova na hrvaške banke prenesenih starih deviznih vlog pri zagrebški podružnici nekdanje LB resna grožnja, si javno še ni delal skrbi. In problemov tudi v morebitni ohranitvi NLB v državni lasti ni videl, je pa konec leta 2016 na seji državnozborske komisije za nadzor javnih financ izrazil negodovanje, ker nadzorni organi, politične preiskovalne komisije in tudi sama lastnica od vodstva banke pričakujejo in zahtevajo, da se bo kar naprej ukvarjalo z razčiščevanjem preteklosti, poslovnih in drugih odločitev prejšnjih vodstev NLB in politike, s katerimi njegova uprava nima nič.
Kot je videti, se zdaj Brodnjak ukvarja samo še s tem, kajti po okostnjakih, ki so padli iz omar, zdaj iz njih lezejo še živi mrtveci. Njegove besede na tiskovni konferenci ob predstavitvi lanskih dosežkov banke, da si morebitnih novih zavez, ki bi jih banka dobila v primeru neizpeljane privatizacije, vodstvo banke »sploh ne zna predstavljati«, je treba razumeti kot zadnje svarilo politiki, da je usoda NLB na kocki. Brodnjakovo zagotovilo, da je »banka v celoti zelo dobro pripravljena na privatizacijo in da pričakuje usmeritve Slovenskega državnega holdinga«, pa so na drugi strani zvenele nekam znano. Res je, preden je moral odstopiti, je bilo na las podobno zagotovilo mogoče slišati od Medje.
