Pokojninski zavod zobozdravniške zbornice v Berlinu (VZB) je sprožil sodni postopek, s katerim želi od svetovalcev, nekdanjih odgovornih oseb in tudi od dežele Berlin izterjati več kot milijardo evrov izgub.
Pokojninski sklad je na višjem deželnem sodišču v Berlinu vložil tožbo proti banki ApoBank iz Düsseldorfa in hamburški podružnici svetovalnega podjetja Forvis Mazars. Zahtevek, ki je uperjen tudi proti devetim nekdanjim predstavnikom VZB in so ga pridobili v medijski hiši Bloomberg, je bil vložen konec decembra.
VZB, ki upravlja starostne pokojnine za več kot 10.000 zobozdravnikov v Berlinu, Brandenburgu in Bremnu, je nedavno razkril izgube v višini približno 1,1 milijarde evrov. To zajema približno polovico premoženja, ki je konec leta 2024 znašalo 2,2 milijarde evrov, potem ko so številne naložbe – vključno z gojiščem kozic – propadle.
Pokojninski zavod je banko ApoBank pooblastil za svetovanje o naložbenih tveganjih, zdaj pa ji očita kršitev teh dolžnosti. Forvis Mazars je bil revizor sklada VZB in je hkrati svetoval pri nekaterih naložbah, pri čemer naj bi po navedbah v tožbi predložil »všečna izvedenska mnenja«.
Po mnenju VZB bi bila lahko odgovorna tudi dežela Berlin, saj senatna uprava nad zavodom ni izvajala nadzora v skladu z zakonskimi predpisi.
VZB je vlagal v hotele, počitniška naselja, zagonska podjetja, vključno z digitalno zavarovalnico Element Insurance, in celo v podjetje, ki se je ukvarjalo z gojenjem kozic.
Precej neobičajno je, da bi pokojninski sklad sam investiral v zagonska podjetja, sploh če so ta na drugem koncu sveta (večinoma v ZDA). To po navadi počnejo skladi tveganega kapitala, pokojninski skladi pa v takšne sklade običajno vložijo le manjši del svojega premoženja.
Stečaji nekaterih od teh podjetij so povzročili izgube v višini 274 milijonov evrov, poleg tega so odpisi dvanajstih največjih naložb VZB skupno znašali 791 milijonov evrov.
Približno tretjina premoženja VZB je bila v neposrednih posojilih in tako imenovanih zadolžnicah (Schuldschein), za katere sklad zdaj trdi, da so bile nezakonite zaradi pomanjkanja zavarovanj ali slabe kreditne sposobnosti prejemnikov.
Sklad trdi, da je najel ApoBank za svetovanje o naložbenih tveganjih, Forvis Mazars pa je opravljal revizijo sklada, pri čemer naj bi VZB predložil »fiktivna mnenja« o premoženju.
Primer VZB je doslej najbolj ekstremen primer prikrite krize, ki je zajela več nemških pokojninskih ustanov. Te so investirale v tvegane finančne naložbe, da bi nadomestile donose, ki so jih leta klestile nizke obrestne mere. Nekatere od teh naložbenih strategij so po dvigu obrestnih mer utrpele znatne izgube.