Za primerjavo je bil izbran big mac, saj gre za razmeroma standardiziran izdelek, ki ga McDonald's prodaja v številnih državah. Njegova cena ne vključuje le sestavin, temveč tudi lokalne stroške dela, poslovnih prostorov, energije, transporta in drugih storitev. Ker se velik del surovin nabavlja lokalno ali regionalno, cena burgerja posredno odraža tudi razmere v domačih dobavnih verigah in splošno raven cen.
Logika indeksa je preprosta. Če je big mac v določeni državi, preračunano v ameriške dolarje, cenejši kot v ZDA, indeks kaže, da je lokalna valuta podcenjena. Če je dražji, naj bi bila valuta precenjena. Gre za poenostavljeno oceno, ali je tržni menjalni tečaj skladen s kupno močjo valute.
Indeks je hitro presegel okvir zabavne časopisne domislice. Pritegnil je bralce, valutne trgovce in centralne bankirje, hkrati pa tudi kritike. Ti upravičeno opozarjajo, da ravnotežne vrednosti valute ni mogoče zanesljivo določiti na podlagi enega izdelka. Celovite mednarodne primerjave zato vključujejo na tisoče vrst blaga in storitev. Svetovna banka jih zbira v okviru mednarodnega programa primerjav, ki poteka v triletnih ciklih; rezultati za referenčno leto 2021 so bili denimo objavljeni maja 2024.
Kljub omejitvam big mac indeks ostaja uporaben, ker zapleten ekonomski koncept spremeni v primerjavo, ki jo lahko razume skoraj vsak. Lahko nakaže smer valutnega odstopanja, vendar ga ne smemo razumeti kot natančno napoved prihodnjega gibanja menjalnih tečajev.
Indeks je nastal v času intenzivne monetarne diplomacije in pospešene globalizacije, ko so se države bale, da bi velika valutna neravnovesja lahko povzročila finančne pretrese in trgovinski protekcionizem. Zanimiv primer je evro. Ob njegovi uvedbi leta 1999 je big mac indeks kazal, da je začetni tečaj nove valute previsok. Evro je bil uveden pri približno 1,17 dolarja, do oktobra 2000 pa je zdrsnil na približno 0,83 dolarja.
Štiri desetletja pozneje so podobna vprašanja ponovno v središču pozornosti, predvsem pri razpravah o dolarju, kitajskem juanu in japonskem jenu. Po uporabljenih cenah in menjalnih tečajih je mogoče za 100 dolarjev v ZDA kupiti približno 16 big macov, v evrskem območju 14, na Kitajskem 25 in na Japonskem 32. Indeks tako kaže, da je evro proti dolarju precenjen za okoli 15 odstotkov, juan podcenjen za približno 37 odstotkov in jen za okoli 49 odstotkov.
Te številke niso enake ocenam Mednarodnega denarnega sklada ali drugih institucij, saj te uporabljajo bistveno širši nabor podatkov. Vendar tudi njihove analize opozarjajo na povečevanje svetovnih neravnovesij: Kitajska ima visoko stopnjo varčevanja, šibkejšo domačo potrošnjo in močan izvozni sektor, medtem ko ZDA zaznamujejo visoka potrošnja ter velik javnofinančni in tekoči primanjkljaj.
Carine lahko kratkoročno spremenijo trgovinske tokove, vendar same po sebi teh strukturnih razlik ne odpravijo. Trajnejša rešitev bi zahtevala, da Kitajska okrepi domačo potrošnjo, socialno varnost in zaupanje gospodinjstev ter zmanjša odvisnost rasti od investicij in izvoza. ZDA pa bi morale povečati domače varčevanje in postopno zmanjševati proračunski primanjkljaj. Evropa je pri tem med kladivom in nakovalom: paziti mora, da ne postane nadomestni trg za presežne svetovne proizvodne zmogljivosti.
Big mac indeks je torej preprost in uporaben kompas, ne pa natančen zemljevid. Dobro ponazori, kje se lahko skrivajo valutna neravnovesja, vendar je pot do njihovega zmanjšanja veliko zahtevnejša od samega izračuna. Bližnjice, kot so carine ali nenadne valutne prilagoditve, lahko ustvarijo nova neravnovesja, namesto da bi odpravile obstoječa.