Piran je v četrtek za nekaj ur postal stičišče ljudi, ki jih povezuje nekoliko posebna naloga: kako starim stavbam vdihniti novo življenje, ne da bi pri tem izgubile svojo zgodbo. V Pastoralno-kulturnem centru Georgios so namreč zaznamovali prejetje evropske nagrade europa nostra 2026 Šole prenove. Program je priznanje, ki ga podeljujeta evropska komisija in Europa Nostra, prejel v kategoriji izobraževanje, usposabljanje in spretnosti. Nagrado so predstavniki Šole prenove že maja prevzeli v Nikoziji, piranska slovesnost pa je bila namenjena predvsem predstavitvi dosežka domači javnosti in stroki. Izbira Pirana ni bila naključna. Mesto je eden od ustanoviteljev Združenja zgodovinskih mest Slovenije, ki je bilo pobudnik Šole prenove, obenem pa je njegovo zgodovinsko jedro eden najbolje ohranjenih primerov slovenske stavbne dediščine.
Od starih malt do novih generacij
Šola prenove je nastala leta 2015 kot odgovor na vse večje pomanjkanje usposobljenih izvajalcev za kakovostno obnovo zgodovinskih stavb. Danes povezuje Združenje zgodovinskih mest Slovenije, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Fakulteto za arhitekturo Univerze v Ljubljani ter Srednjo gradbeno, geodetsko, okoljevarstveno šolo in strokovno gimnazijo Ljubljana. V središču programa so praktične delavnice tradicionalnih gradbenih tehnik, od kamnoseštva in uporabe apnenih malt do suhozidne gradnje, lesenih konstrukcij in tradicionalnega krovstva. Od začetka so izvedli okoli 50 delavnic na 50 lokacijah, udeležilo pa se jih je več kot tisoč ljudi.
Da gre pri tem za znanje, ki ga ni mogoče preprosto nadomestiti s priročnikom ali sodobno tehnologijo, je poudaril v. d. generalnega direktorja direktorata za kulturno dediščino Viljem Leban. Po njegovih besedah je posebna vrednost programa prav v tem, da povezuje zelo različne ustanove in ljudi. »Iskrene čestitke tudi vsem udeležencem teh projektov, vseh delavnic, vseh različnih oblik prenosa znanja, izkušenj in veščin, ki so danes zelo redke,« je dejal Leban. Po njegovem mnenju Šola prenove ne pomaga le pri ohranjanju skoraj pozabljenega znanja, ampak s tem krepi tudi občutek identitete. »To ni zaključek zgodbe, ampak začetek bogatega nadaljevanja,« je dodal.
Podobno je pomen sodelovanja poudarila tudi vodja programa European Heritage Award Elena Bianchi. Pri celoviti prenovi po njenih besedah nikoli ne sodeluje le en človek ali ena stroka. Potrebni so lastniki, konservatorji, arhitekti, izvajalci in številni drugi strokovnjaki. »Pri prenovi, sploh pri eni celoviti prenovi, je to vedno zgodba z mnogimi ljudmi, ki so vključeni, z mnogimi strokami,« je poudarila Bianchijeva. Arhitekt pri tem po njenem mnenju ne sme pristopiti k stavbi zgolj kot k priložnosti za uveljavljanje lastne zamisli, ampak mora znati prisluhniti vsem niansam, ki jih skriva hiša.
Vsaka stara stavba ima namreč svojo zgodbo. Nekatere so vidne na prvi pogled, druge je treba šele odkriti. Prav zato je pomembno, da se pri prenovi upošteva celotno okolje – mesto, vas, domačija in vsi partnerji, ki sodelujejo v procesu. Od koncepta do zadnjega mojstra, ki zna pokazati, kako popraviti staro stavbno prvino ali uporabiti tradicionalni material. Arhitekt Aleksander S. Ostan poudarja, da je celovita prenova vedno skupinsko delo različnih strok – od lastnikov in konservatorjev do arhitektov in mojstrov. Arhitekt pri tem ne sme uveljavljati lastnega ega, temveč mora prisluhniti zgodbam in posebnostim stavbe ter jih skupaj z drugimi strokami ohraniti in prenesti na mlajše generacije. »Prenova ni prostor za manifestacijo lastnega ega, ampak moraš prisluhniti vsem niansam, ki jih hiša in njene zgodbe nosijo v sebi,« pravi Ostan.
Znanje, ki ne sme ostati pri starih mojstrih
Pomemben del Šole prenove je tudi povezovanje z mladimi. Staša Florjančič s srednje gradbene, geodetske in ekonomske šole je v razpravi opozorila, da mlade pri izbiri poklica pogosto bolj pritegnejo novogradnje in podoba sodobne arhitekture. Zato je vloga šole in pedagogov toliko pomembnejša. »Takšni dogodki so ključni, da ozaveščamo mlade, da znajo najprej prepoznati kulturno dediščino, da se jo naučijo ceniti in potem, da znajo zanjo poskrbeti,« je dejala Florjančičeva. Na njihovi šoli je po njenih besedah deset arhitektov, ki sodelujejo pri različnih projektih, pomembna pa je tudi povezava s fakulteto in gospodarstvom. Dijaki se usposabljajo za različne poklice – od kamnosekov, tesarjev in pečarjev do gradbenih inženirjev in arhitektov.
Prav ta prenos znanja je eden od razlogov, da je mednarodna žirija Šolo prenove prepoznala kot primer dobre prakse. V letošnjem letu je bilo priznanje europa nostra podeljeno 30 projektom in posameznikom iz 18 evropskih držav, izbranih med 261 prijavami iz 40 držav. Šola prenove je tako šele tretji slovenski prejemnik tega evropskega priznanja, po Paviljonu za prezentacijo arheologije v Celju in Plečnikovi hiši v Ljubljani.
Generalna sekretarka Združenja zgodovinskih mest Slovenije Mateja Hafner Dolenc je ob prejemu nagrade poudarila, da je priznanje namenjeno vsem, ki program soustvarjajo. »Evropska nagrada za kulturno dediščino europa nostra 2026 je priznanje za delo vseh, ki soustvarjajo Šolo prenove, in potrditev pomena sodelovanja, prenosa znanja ter vključevanja novih generacij,« je dejala.
Pri tem imajo zgodovinska mesta še posebno vlogo. Hafner-Dolenčeva je opozorila, da se prav v njih najbolj neposredno pokaže potreba po ljudeh, ki obvladajo tradicionalne veščine. Na območju 25 zgodovinskih mest Slovenije je po njenih besedah okoli 75 odstotkov najkakovostnejše stavbne dediščine. Občine zato pri obnovah potrebujejo mojstre in obrtnike, izvajalce, projektante, arhitekte in konservatorje. »Mi smo v bistvu tisti, ki potrebujemo vse tri institucije in ki nekako združujemo in povezujemo vse tri naše ustanove, ki smo skupaj v Šoli prenove,« je dejala Mateja Hafner Dolenc.
Tudi konservatorsko delo se zaradi takšnega sodelovanja spreminja. V razpravi je bilo poudarjeno, da Šola prenove konservatorjem omogoča, da svojo vlogo razširijo z upravnih postopkov, soglasij in pogojev tudi na izobraževanje in svetovanje. Cilj je več neposrednega sodelovanja z lastniki, več razumevanja in zaupanja ter manj občutka, da je kulturna dediščina predvsem strošek in da prinaša množico omejitev.