»Človek razmišlja, kaj vse se je dogajalo v teh sobah, kar si seveda ne moreš predstavljati. Sicer smo morali v stanovanje, da smo ga naredili udobnega, veliko vložiti, a živeti tu je krasen občutek, občutek kontinuitete,« tako družinske kot do neke mere tudi kulturno-družbene, o zavedanju o kontekstu bivanja v stanovanju v Zoisovi palači pravi Staša Omladič, ki se je v stanovanjsko hišo na Bregu preselila pred 50 leti, ko se je poročila. Njen mož Sergej Omladič, ki tu živi od rojstva, dodaja, da se jima zdi »zgodovinski kontekst stanovanja imeniten«. Oba namreč ljubiteljsko zanima zgodovina, zato sta, sicer fizik in literarna komparativistika, nad lokacijo svojega stanovanja še toliko bolj navdušena.
V Zoisovo hišo, ki je nastala v drugi polovici 18. stoletja z združitvijo in delno prezidavo starejših hiš na Bregu med današnjima Križevniško ulico in Zoisovo cesto, sta se Sergejeva mama in oče preselila leta 1944. Njegov oče je v Ljubljani dobil službo kot sodnik, ob Ljubljanici pa za družino najel veliko stanovanje z vrtom. A pri tem ni ostalo dolgo, saj so po vojni v sobe stanovanja Omladičevih naselili begunce. Ker je tloris zasnovan tako, da si prostori sledijo drug za drugim, je ena od začasnih stanovalk v svojo sobo hodila skozi spalnico staršev Sergeja Omladiča.
Vendar takšno sobivanje ni trajalo dolgo in čez čas so Omladičevi stanovanje dobili nazaj v družinsko rabo. Iz povojnega časa, svojih otroških let, pa se Sergej Omladič v zvezi s stanovanjem spominja družabnosti, ki se je v njem odvijala. »Starši, prijatelji in sorodniki so se družili v stanovanju, otroci iz hiše in bližnje okolice pa smo stalno okupirali dvorišče in vrt. Nekateri iz te otroške druščine ohranjamo stike še danes,« pripoveduje.
V velikem stanovanju, s sobanami z visokimi stropovi, pa sta Sergej in Staša Omladič nadaljevala tudi prakso prirejanja dobrih žurov. »Že Sergejevi starši so imeli tu imenitne zabave. Ko smo bili mladi, pa sva tu tudi midva prirejala krasne hausbale, kot smo jim rekli.« Ponavadi je to bilo ob sobotah, v dnevni sobi, ki meri 36 kvadratnih metrov, pa se je na enem od teh druženj zbralo tudi 42 ljudi. Nepozabna so imeli tudi pustovanja, za scenografijo enega od teh je s posebnim totemom poskrbel slikar in scenograf Jože Spacal.
Pohištvo, ki prehaja rodove
V stanovanju sta Omladičeva ohranila tudi družinsko pohištvo, ki ga je kupila sogovornikova stara mama. Notranja oprema, vse od omar do stolov, nosi podpis nekdanjega ljubljanskega pohištvenega podjetja Naglas, ki je bilo nekoč sinonim za dober okus meščanov in njihov občutek za kakovost. »Zelo se trudiva, da je vse skupaj v stilu, da se prilagajava kontekstu,« o stanovanju, ki prehaja iz roda v rod, pravi Staša Omladič. Ob tem nekdanje razkošje prostorov ponazori še s primerom kopalnice, ki je nekoč merila 25 kvadratnih metrov, v njej pa sta bila dva umivalnika, marmorna kad in prav tako kamnita kad za umivanje nog. Iz prostorne kopalnice pa so pred desetletji nastali kopalnica, stranišče in kuhinja.
Ob pogledu v preteklost stanovanja v hiši, ki je bila v drugi polovici 18. stoletja in na začetku 19. stoletja izhodišče Zoisovega zavzemanja za znanstveni, kulturni, narodni in gospodarski razvoj na Slovenskem, se Sergej Omladič spomni kopice umetnikov in intelektualcev, ki so tu živeli v drugi polovici 20. stoletja. Med njimi so recimo arhitekt Vlasto Kopač, slikar Floris Oblak, filozof in slikar Igor Pleško, dramatik Ivan Mrak in še marsikdo drug. »Sedanja struktura prebivalcev je precej manj imenitna, saj je vsaj polovica stanovanj namenjena kratkotrajnemu oddajanju,« še doda.
