Večkrat nagrajeni umetnik Mirsad Begić, avtor številnih javnih spomenikov in portretov po Sloveniji, med drugim je v Ljubljani naredil tudi kip nekdanjega župana Ivana Hribarja in stranska vrata stolnice, v kletnem ateljeju v Nemški hiši ustvarja že več kot 40 let. V njem je, kot pravi sam, predvsem v obliki rojevanja skic nastal njegov celoten opus.
Umetnikov atelje ni velik, nasprotno, saj meri 38 kvadratnih metrov in je dodobra napolnjen z umetnikovimi deli in študijami. Kletni prostori v ateljeju so ozki, nekoliko vlažni in temni, a Begić je začutil, da mora ta prostor kot umetnik izkoristiti. »Začutil sem, da bom to, kar nosim v sebi, ta umetniški dar, lahko iz svoje notranjosti izkopal prav tu in da tega ne bi mogel početi kjer koli,« o ateljeju in mestu svojega ustvarjanja pripoveduje Begić.
Njegova več kot 40-letna zgodba z ateljejem v Nemški hiši se je začela ne dolgo po tistem, ko se je v Ljubljano vrnil z izobraževanja v Londonu. Ko sta se razšla z dekletom in je ostal brez strehe nad glavo in prostora za delo, se je začel ozirati za možnostmi. V enem od takratnih nepremičninskih podjetij, kjer je spraševal za najemniške prostore, mu je agent najprej rekel, naj se vrne jeseni, nato pa se je spomnil na »bližnjo luknjo«. »Dobesedno,« kot pripoveduje Begić, »mi je čez okno pokazal na Nemško hišo in mi rekel, da mi da ključe od kleti, da grem pogledat, ali mi ustreza. Če vam bo všeč, mi pomahajte z roko, mi je še rekel.«
Begić si je šel ogledat prostore, kjer je bilo takrat veliko mačk: »A na svoj način je bila klet simpatična, predvsem pa me je prepričala, ker je bila v središču mesta.« Odločil se je, da bo s prostorom poskusil nekaj narediti, zato je v znak, da ga bo vzel, pomahal nepremičninarju in tako v tem ateljeju ostal vse do danes. V njem ima še vedno delujoč »Hitlerjev hladilnik iz leta 1935, ki ga je neka Nemka želela vreči v smeti. Da ga odpeljem, mi je hotela celo plačati.« Begić denarja ni vzel, je pa hladilnik »posebnega dizajna« pripeljal v 70. letih v Ljubljano.
Stanovanja, v katerih lepo kroži svetloba
Za Nemško hišo, s katero Begić že dolgo diha, pravi, da je to stavba s pedigrejem. »Kultura stanovanj je v njej fantastična. Proporci so z visokimi stropi in sobami, ki si sledijo druga za drugo, optimalni. V notranjosti lepo kroži tudi svetloba.« Da so stanovanja s svojo sončnostjo, zračnostjo in veliko kvadraturo ter pogledi na zelenje pod hišo ter na eni strani na Slovensko in na drugi na Gregorčičevo, famozna, se strinja tudi Matis Antosiewicz, ki je eden zadnjih staroselcev te znamenite ljubljanske stavbe, iz katere se je z ženo odselil pred šestimi leti.
V Nemško hišo je prišel kot otrok s starši in sestro leta 1951. V petsobnem stanovanju s kabinetom, v skupnem merilu 200 kvadratnih metrov, so najprej nekaj časa živeli še s tremi podnajemniki, ki so jim jih naselile mestne oblasti. »Delili smo si stranišče in kopalnico, kar je pomenilo kar precejšnjo gnečo. Drugače pa je bilo s kuhinjo, ki smo jo uporabljali le mi, eden od podnajemnikov je namreč hodil jest ven, drugi pa se je drugače znašel,« se spominja sogovornik. Ko so sostanovalci umrli, novih niso dobili. »In tako smo se raztegnili po celem stanovanju,« pravi.
Antosiewicz pripoveduje tudi, kako je bilo v njegovem otroštvu ogromno stanovanje z velikimi prostori slabo ogrevano, prav tako so se večinoma umivali z mrzlo vodo, enkrat na teden pa je prišlo na vrsto kopanje, ko so si vodo segreli tako, da so zakurili pod bojlerjem, kdaj pa tudi v kotličku na zidanem štedilniku.
Z desetletji so se stanovanjske razmere spremenile, stanovanje je družina Antosiewicz preuredila in bivanje v Nemški hiši je postalo sodobno in udobno. Iz minulih časov so v njem ostale zračne sobane – tako velike, da so se recimo po predsobi otroci lahko vozili z majhnim kolesom in kotalkami.
Prijateljstva v Nemški hiši
Kot še pripoveduje Antosiewicz, je v Nemški hiši po vojni živelo veliko otrok, ki so se skupaj igrali na dvorišču. Zraven so imeli tudi Šumi, kamor so najprej hodili po bombone, čez leta pa so kot študenti kdaj zavili tudi v legendarni lokal Šumi. V Nemški hiši je skozi različna obdobja živelo precej kulturnikov in drugih izobražencev. Z eno od sosednjih družin, Frančeškinovimi, se je družina Antosiewicz še posebej spoprijateljila. Z Lučko Frančeškin je sogovornik v Nemški hiši odraščal. Ko sta imela tu tudi vsak svojo družino, so skupaj praznovali rojstne dneve in 25 let skupaj hodili na morje na Ilovik, kjer so »nastale najlepše zgodbe«, o spominih na Nemško hišo in ljudi v njej pripoveduje Matis Antosiewicz.
