V enem od njih že 15 let živi Tatjana. Kot pravi, se je v stanovanje na Miklošičevi 8, takoj ko je vstopila vanj, zaljubila. »Ko vstopiš v prostor z visokimi stropi, erkerji po celi liniji sten, ki gledajo na Miklošičevo, te takoj očara. Rada imam staromeščanska stanovanja, čeprav sem ga morala, preden sem se vselila, precej obnoviti,« pripoveduje sogovornica. Arhitekta je stanovanje preuredila po meri sodobnega načina življenja, zato je morala nekoliko spremeniti tudi tloris. »Nekdaj so bile kopalnice precej majhne, tudi kuhinja pogosto ni bila reprezentativna,« še dodaja Tatjana. V stanovanju je tako ohranila njegovo zasnovo, za večjo odprtost prostora pa je prebila eno od sten kuhinje in za vstop vanjo uredila obok. Stanovanje je s tem dobilo še dodatno zračnost in šarm, k čemur prispeva tudi ohranjen originalni parket, razen v kuhinji, kjer ga že prej ni bilo. Kuhinjo je tudi povečala in vanjo umestila jedilno mizo, da ne zaseda dnevnega prostora. »Pa tudi ko pridejo obiski, se lahko med kuhanjem kave že družiš z njimi.« Kavo pa je mogoče pri njej spiti za staro mizo, ki je del družinske zapuščine. Enako velja za slike, ki napolnjujejo steno v dnevni sobi, ob čemer pa Tatjana zbira tudi sodobno umetnost.
V stanovanju je ob prenovi povečala tudi kopalnico, v njej pa obdržala bakreno mrežo, za katero je skrit radiator. »Pomembno se mi zdi, da ohraniš stare stvari, ki so lepe. Ta mreža v kopalnici je enkratno rokodelsko delo, zato smo jo prenovili. Obnovila sem tudi stare kljuke na oknih in vratih, vse so zlate barve, kot so bile originalno, na kakšni se tudi vidi, da ima svojo patino, in to mi je všeč,« še pravi stanovalka Vurnikove hiše.
Direktorsko stanovanjev drugem nadstropju
Zavedanje, da je Vurnikova hiša arhitekturno pomembna stavba, je bilo pri Tatjani močno že, ko je stanovanje tam kupila, z leti pa se je odnos do te kulturne dediščine pri njej še okrepil. »Blizu mi je ideja lepega bivanja, kar takšna arhitektura omogoča. Zato sem tudi sprejela, da ne moreš parkirati tik pod hišo, kar zame sicer ni velika težava, saj v mestu večinoma uporabljam kolo. To zame ni tak primanjkljaj, je pa to seveda odvisno tudi od načina življenja.«
Ob markantnem pročelju barvnih dekoracij stavbe ima poseben značaj tudi stopnišče. Do drugega nadstropja je po tleh položen marmor, na stopnicah pa so še vedno vidni zatiči za preproge, ki so nekdaj tam imele svoje mesto. Do drugega nadstropja so na oknih tudi barvna stekla. V drugem nadstropju je bilo nekoč direktorsko stanovanje, pojasnjuje sogovornica.
Za marsikoga je nepoznana posebnost Vurnikove hiše ozka hiša na notranjem dvorišču z naslovom Miklošičeva 8a, ki z ulice ni vidna, na njej pa so, sicer bolj bledo, prav tako vidne poslikave. Obe stavbi povezuje »žal neurejeno dvorišče, ki bi potrebovalo veliko prenove. Pri nas še nismo zreli, da bi investirali denar v lepo okolje. Težko se je dogovoriti za izboljšave, čeprav sem mislila, da bo naša hiša postala vzorčen primer obnove in skrbi za dediščino.«
Podobno neurejena je ostala velika skupna terasa, za katero je »Vurnik imel idejo, da bi jo zasadil. Prizadevala sem si, da bi jo ozelenili, a tudi tega projekta nam ni uspelo izpeljati.« S Tatjaninega balkona pa se pogled ne odpira samo na dvorišče, prostorno teraso in velika mogočna kostanja pod njo, temveč je razgled z njenega balkona navzgor, na grad in kupolo stolnice, prav imeniten. »Pogledi proti gradu so od tu krasni, kakšne vse skulpture oblakov lahko vidiš,« še pripoveduje stanovalka Miklošičeve, ki si zvečer pred spanjem pogosto privošči ta estetski užitek.
