Oče Luka Pintarja je bil ginekolog in porodničar, zaradi česar se je družina iz Hribarjeve hiše leta 1933 preselila v Figovčevo oz. Knezovo hišo, kot se je stavba imenovala po takratnih lastnikih. »Oče je za zasebno ambulanto potreboval prostore, najem na Gosposvetski pa je bil ugodnejši kot na Tavčarjevi,« pripoveduje sogovornik, ki je takrat imel štiri leta. To je bil tudi čas, ko je na vogalu današnje Slovenske in Gosposvetske ceste zraven Knezove hiše še stala stara hiša, v kateri je od leta 1776 delovala znana ljubljanska gostilna Figovec, ki je bila nekoč obvezna postojanka furmanov in kmetov, ki so v mesto prišli na semanje dni, ter meščanov, ki so tja hodili na dobre malice. V Prešernovih časih je bila zbirališče intelektualcev, v njej se je rodil tudi pesnikov prijatelj, zbiratelj ljudskih pesmi in založnik Andrej Smole. Leta 1951 so staro hišo ob razvoju mesta porušili, gostilna Figovec pa se je preselila v pritličje Knezove hiše in tako je ta stavba za večino Ljubljančanov in Ljubljančank postala prepoznana prav zaradi gostilne. V prostorih, kjer je zdaj Figovec, je bila nekdaj trgovina z železnino Stupica, kjer si dobil vse – od žebljev do matice, pripoveduje staroselec iz Gosposvetske 1.
Dom in ordinacija v drugem nadstropju
Družina Pintar se je v Knezovi hiši, ki je tako čez čas postala Figovčeva hiša, priselila v drugo nadstropje, kjer so v enem stanovanju bivali, v sosednjem pa je bila ordinacija. Vendar petčlanska družina Pintar tu ni živela sama. »Z nami je stanovala teta po mamini strani in njena hčerka, leta 1941 pa je k nam iz Prekmurja z družino prebežal tudi stric. Skupaj smo živeli še dolgo po vojni, saj je bilo stanovanja težko dobiti,« pripoveduje Luka Pintar. Razširjena družina se je tako razporedila po vseh sobah 170 kvadratnih metrov velikega starega meščanskega stanovanja, skupaj pa so si kuhali, obedovali in se še posebej med vojno doma veliko družili. »V času zatemnitev med okupacijo smo se vsi zbrali v kuhinji, kjer sva z bratom, očetom in stricem velikokrat igrala tarok. Da Italijani ne bi slučajno videli, da kje gori kakšna luč, smo čez zavese dali še črn papir,« se spominja Luka Pintar. Sogovornik se je znašel tudi med »italijanskimi racijami, ko so v našem delu mesta zaprli ceste in je bila policijska ura, sem se na skrivaj vračal domov čez stopnišča in notranja dvorišča okoliških vil na Puharjevi ulici vse do naše hiše.« Prebijal se je med bližnjimi stavbami, kjer sta nekoč bili tudi tiskarna in pekarna, »kjer so imeli kolosalno peč, kamor smo nesli speč kruh, ki ga je teta doma zamesila. Še raje smo ga šli otroci iskat, ker si po poti svež hlebec nekoliko navrtal in ga vsaj malo pojedel. Teta je bila namreč tako stroga, da nam je vedno dala star kruh, dokler nismo vsega pojedli in tako si težko prišel do svežega.«
17. vrsta v Unionu
Iz predvojnih časov se Luka Pintar spominja še ene svoje družinske naloge. »Oče je veliko delal, vendar sta bila z mamo dogovorjena, da sta šla vsak četrtek v kino Union, kjer sta vedno sedela v prehodni, 17. vrsti, kjer je bilo več prostora. Torbo z instrumentarijem je oče pustil doma in če ga je kdo klical zaradi poroda, sem mu moral torbo in listek z naslovom odnesti v kino ter ga poiskati v 17. vrsti.« Sogovornikov oče je tako odhitel na naslov, kjer je ženska rojevala, njegova mama pa je tako velikokrat film sama pogledala do konca.
V Knezovi hiši so imeli tudi svojo folkloro. Lea Knez, ki je tu živela s svojo hčerko, je močno verjela, da prinaša nesrečo, če novoletne čestitke najprej prejmeš od ženske. Zato so bili s Pintarjevimi dogovorjeni, da ji takoj zjutraj prvega januarja prideta čestitat Luka in njegov brat. Da ne bi slučajno šlo kaj narobe, so se zmenili za posebno zvonjenje, po katerem je gospa Knez prepoznala fanta. Čestitala sta ji in tako je bila pot sreči v novem letu uspešno tlakovana.
Nekdanje dvorišče v zasebnem Argentinskem parku
Okolica hiše, v kateri Luka Pintar živi že celih 88 let brez prekinitve, se je v vseh teh desetletjih seveda precej spremenila, nekdaj je bila »nepredstavljivo drugačna«. »Pred vojno je bilo tam, kjer je zdaj ploščad pred gostilno, Figovčevo in vzporedno z njim, kjer je Argentinski park, ogromno Knezovo dvorišče. Zaseben vrt je na delu pri Župančičevi, kjer je stala tudi uta, obkrožal zid z železno konstrukcijo, katerega manjši del je mogoče videti še danes. Pri Puharjevih pa ga je označeval lesen visok zid,« se spominja. Otroci iz Knezove hiše so se veliko igrali na tem vrtu, pogosto so se jim pridružili še vrstniki iz sosednjih Dukičevih blokov.
Kot še pripoveduje Luka Pintar, s svojimi starši in kasneje tudi s svojo ženo in njunimi štirimi otroki nikoli niso veliko hodili v Figovca. »Ko se nas je enkrat vseh šest pojavilo v gostilni, je bil natakar prav presenečen. Pojasnili smo mu, da nam v kuhinji nekaj popravljajo in smo prišli jest.«
