Zaradi vrtoglavih najemnin in visokih cen nepremičnin so zaposleni v Ljubljani, ki tu tudi bivajo, v bistveno slabšem ekonomskem položaju kot delavci v katerem drugem mestu. Plače v Ljubljani so sicer višje kot drugje v Sloveniji, a to niti približno ne odraža razlike v ceni nepremičnin. Če je bila lani po podatkih statističnega urada povprečna mesečna plača v Ljubljani slabih 1380 evrov, kar je 18 odstotkov več kot v Mariboru ali Celju, je v povprečju kvadratni meter rabljenega stanovanja v prestolnici po podatkih geodetske uprave za skoraj 110 odstotkov dražji kot v omenjenih dveh mestih. Temu ustrezno so v Ljubljani višje tudi najemnine.
Ugodnih stanovanj je malo
Najemnine za garsonjero se začnejo pri 400 evrih na mesec, a ponudba za to ceno je skopa, stanovanja pa so slaba. Najemnine nato z vsakim kvadratnim metrom, boljšo lokacijo in boljšim stanjem stanovanja hitro naraščajo. V tem trenutku najemnina za spodobno enosobno stanovanje v Ljubljani stane že 600 evrov na mesec. Marsikdo bi pomislil, da se zato bistveno bolj splača kupiti stanovanje, a za zaposleno osebo s povprečno plačo brez zajetnih prihrankov ali brez pomoči sorodnikov je to zelo težko. Ob recimo 20 tisočakih lastne udeležbe pri kupnini bi z najemom 20-letnega posojila z mesečno anuiteto 600 evrov skupaj zbrali 140.000 evrov, kar zadostuje kvečjemu za nakup in prenovo spodobne garsonjere.
Seveda so z lastništvom potem povezani še drugi stroški: davki, zavarovanje, vzdrževanje, rezervni sklad…
Samo najemnina ali obrok kredita za enočlansko gospodinjstvo v Ljubljani predstavlja več kot 40 odstotkov povprečne mesečne plače. Zaposleni s tako plačo bi po definiciji morali spadati v srednji razred, a ljudje, s katerimi smo govorili, pravijo, da se zaradi najemnine oziroma obroka kredita in vse višjih stroškov komajda prebijejo skozi mesec. Sogovornik nam je posredoval tudi konkretne zneske položnic, ki temu pritrjujejo.
Ob 600 evrih najemnine za 48 kvadratnih metrov veliko stanovanje v Šiški, kar bi lahko bil tudi obrok posojila za nakup precej manjšega stanovanja, drugi najvišji strošek predstavlja položnica upravnika, kjer so zajeti stroški za ogrevanje, vodo, smetarino ter stroški, povezani s skupnimi deli stavbe. Povprečno ti za konkretno stanovanje in eno osebo v njem znašajo 90 evrov na mesec, a se bodo gotovo zaradi že sprejetih podražitev ogrevanja še povečali. Naslednji razmeroma visok strošek predstavlja paket televizije in interneta, če mu prištejemo še RTV-prispevek, to znese skoraj 57 evrov na mesec. S stanovanjem so neposredno povezani še stroški gospodinjskega plina, elektrike in rezervnega sklada, ki ga lastniki tako ali drugače prevalijo na najemnika. Skupaj z najemnino ali obrokom kredita znašajo ti stroški že skoraj 800 evrov ali slabih 60 odstotkov povprečne mesečne plače v Ljubljani. Ta odstotek je zelo visok, saj je splošno uveljavljena meja, ko začnejo stanovanjski stroški predstavljati preveliko za breme za gospodinjstvo, 40 odstotkov. Po podatkih je nad to mejo kar petina vseh najemnikov v tržnih stanovanjih, a dostopni so le podatki za Slovenijo in ne posebej za Ljubljano oziroma še kakšno drugo mesto.
Eni v stanovanjih plemenitijo kapital
Rok Ramšak z Inštituta za študije stanovanj in prostora pravi, da lahko ljudi danes v kontekstu stanovanj relativno preprosto delimo na premožno manjšino, torej tiste, »ki brez večjih težav kupujejo že tretje, četrto ali še kakšno stanovanje več, kar za njih predstavlja dolgoročno varno naložbo in udobno življenje, ter večino, ki je prisiljena v trajni tržni najem najpogosteje neustreznih stanovanj ali pa ima to 'srečo', da je priklenjena v negotovost dolgoročnih stanovanjskih kreditov«. Tistih vmes je po njegovih besedah zelo malo in postopoma izginjajo – »skupaj s srednjim razredom in socialno državo«. Ta problem je, pravi, seveda bistveno bolj izrazit v Ljubljani.
A večina zaposlenih ima poleg stanovanjskih stroškov še vrsto drugih izdatkov – vsaj še naročnino za mobilni telefon, plačuje dodatno zdravstveno zavarovanje in ima takšne ali drugačne stroške za prevoz oziroma mobilnost. Če je to večinoma avtobus, pomeni to recimo 37 evrov, kolikor stane splošna mesečna vozovnica, če pa je to avtomobil, govorimo o bistveno višjem znesku. Rabljen avto za tri tisočake, minimalni stroški s servisom, 5000 prevoženih kilometrov na leto, vinjeta, pnevmatike in predpostavka, da bomo tak avto lahko po desetih letih prodali za 1000 evrov, po izračunu pomenijo dobrih 100 evrov na mesec. Če imamo avtomobil, to pomeni, da smo ob vseh že omenjenih stroških že ob skoraj 950 evrov plače.
Od povprečne plače ostane torej še okoli 400 evrov za hrano, pijačo, oblačila, obutev, razvedrilo in drugo. Če za hrano (vse obroke) odštejemo 10 evrov na dan, pri čemer je sploh v gostilnah hrana v Ljubljani precej dražja (že malica praviloma stane več kot 5 evrov), to pomeni le sto evrov proračuna za vse preostale stvari, kar je bližje definiciji življenja iz rok v usta kot udobnemu življenju srednjega razreda.
Preostane le selitev?
Kaj torej preostane osebi s povprečnim dohodkom v Ljubljani? Najbolj učinkovita, a tudi drastična rešitev je selitev ali nakup stanovanja zunaj Ljubljane, še najbolje v kraj, ki je tudi dobro povezan z javnim potniškim prometom. Kvadratni meter stanovanja v Zasavju recimo stane manj kot 1000 evrov, tako da je tam enosobno stanovanje mogoče kupiti že za 50.000 evrov. Druga, precej težje uresničljiva možnost je prijava na razpis za neprofitno najemno stanovanje na listi, ki dovoljuje precej višje prihodke – v primeru ene osebe tja do 2000 evrov na mesec. Mesečna najemnina za neprofitno, 55 kvadratnih metrov veliko dvosobno stanovanje bo od novembra dalje znašala zgolj 217 evrov, a kandidatura na tem seznamu pomeni tudi večji finančni angažma. Za najem stanovanja je namreč predvideno plačilo varščine in lastne udeležbe, v primeru omenjenega stanovanja okoli 5100 evrov, ki jih sklad vrne po desetih letih z 2-odstotnimi obrestmi. A možnosti, da bi posameznik dobil tako stanovanje, so tudi na tej listi minimalne, saj je naval velik, stanovanj pa malo, tako da do njih pridejo najemniki z visokim številom točk, ki jih podeljujejo prednostnim skupinam in na podlagi številnih kriterijev.
Nekoliko več možnosti se odpira pri najemu stanovanja republiškega stanovanjskega sklada, a je v tem primeru tudi najemnina višja, saj se stroškovna najemnina v Ljubljani začne pri dobrih sedmih evrih za kvadratni meter. Kar je še vedno bistveno nižje od tržne najemnine, to pa pomeni, da je tudi naval na najemna stanovanja republiškega sklada velik.
Zato bi po mnenju Ramšaka morali čim prej najti ustrezne proračunske vire financiranja javne stanovanjske preskrbe, ki se bo osredotočala na območja, ekonomska in kulturna središča, kjer je potreba po stanovanjih največja. »Na lokalni ravni pa bo treba voditi aktivno zemljiško politiko z namenom zagotavljanja dolgoročnega javnega interesa in s tem ostro prekiniti trend razprodaje javnih zemljišč. V nasprotnem primeru si bomo kmalu zastavljali še težja vprašanja, kot si jih trenutno v Berlinu,« opozarja sogovornik.
