Medicinske sestre. Za marsikaterega bolnika prav zares angeli v modrem. Čeprav so bolj ali manj potisnjene v ozadje, je prvi dobro jutro in zadnji lahko noč vedno njihov. Kaj dosti več kot morda še »kako ste« si zaradi neizprosnega tempa dela ne morejo privoščiti, pa naj si to bolniki in verjetno tudi one same še kako želijo. A ni bilo vedno tako, toda vsak čas prinaša svoje težave.

O poklicu medicinske sestre v Sloveniji govorimo od leta 1919, ko smo dobili prvo šolano medicinsko sestro Angelo Boškin, ki se je izobraževala na Dunaju, leta 1923 pa je v Ljubljani nastala tudi prva šola za medicinske sestre. Hitro so ugotovile, da se morajo družiti, izmenjevati svoja znanja, začele so se povezovati. Leta 1952 je nastalo Društvo medicinskih sester Slovenije s pododbori po vsej Sloveniji. Dolenjskega je vodila Marija Tomšič, prva medicinska sestra na Dolenjskem, ki so jo z dekretom poslali iz ljubljanske Šole za zaščitne sestre v novomeško bolnišnico. Skrbela je za izobraževanje in povezovanje sester na območju Dolenjske, Bele krajine, Posavja ter utirala pot društvenemu delovanju. »Po njeni zaslugi so se začeli v bolnišnici pogovarjati o organizaciji, izobraževanju, napakah, vzgajala in izobraževala je mlade ženske zlasti na področju bolničarstva, jih spodbujala, da so se odločile za ta poklic, in bila zaslužna tudi za ustanovitev srednje zdravstvene šole v Novem mestu, ki letos prav tako praznuje 60 let,« opisuje predsednica Društva medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Novo mesto Jožica Rešetič, koordinatorica za zdravstveno nego v Splošni bolnišnici Novo mesto.

Društveno delovanje bogati člane

Z reorganizacijo slovenskega društva so se leta 1963 tudi novomeške sestre začele pripravljati na ustanovitev samostojnega društva. Ustanovljeno je bilo junija 1963, članice pa so opravljale pionirsko delo na področju izobraževanja, preventivnih akcij, ustanavljanja epidemioloških služb, skrbele za ustrezno ureditev delovnih pogojev v zdravstvenih organizacijah. Društvo danes šteje skoraj 1300 članov in članic iz Dolenjske, Bele krajine in Posavja in velja za četrto največje v okviru Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov. »Nova znanja člane bogatijo, jim omogočajo večjo poklicno odgovornost, boljšo organiziranost, večjo motivacijo in boljše medpoklicno sodelovanje, vse to pa močno vpliva na izboljšanje odnosov do dela ter predvsem do pacientov in njihovih svojcev,« pravi Rešetičeva.

Sam način dela medicinskih sester se je v 60 letih in več močno spremenil. Nekoč so skrbele za manj pacientov, tudi njihova starostna struktura je bila drugačna. Bili so časi, ko so si lahko privoščile klepet z bolnikom, ga držale za roko, ga tolažile. »Tudi ležalne dobe so bile bistveno daljše, bolniki so v bolnišnici ležali tudi po štirinajst dni, mesec ali celo dlje. Takrat so se res povezali z osebjem in so bili na posameznem oddelku že kot del družine,« pravi Rešetičeva.

Nekoč tudi čistile
in okopavale njivo

Stroka je skozi desetletja močno napredovala, tudi pogoji dela so bistveno boljši. »Predvsem fizično delo je danes lažje. Sestre so morale nekoč paciente dvigovati, saj ni bilo dvižnih postelj. Hrano so morale nositi po stopnicah, tudi kuriti so morale. Same so čistile prostore, ribale tla, prale uniforme, posteljnino. Pogosto se je zgodilo, da so asistirale pri operaciji, potem pa šle okopavat njivo, kjer so pridelovali hrano za bolnišnico. Še po drugi svetovni vojni je bilo tako.« Današnje delo medicinske sestre pa, poleg skrbi za pacienta, zaznamujeta predvsem administracija in informacijski sistem. »Seveda je tudi danes pacient na prvem mestu, toda tempo je neizprosen. Je pa pomembno, da bolniku rečeš vsaj dober dan, kako ste, nekaj besed, toliko da ve, da je opažen. To je najpomembneje. Ne moremo pa si privoščiti sedeti celo uro z njim in klepetati. Zato smo v bolnišnici še kako veseli prostovoljcev. Ko poklepetajo z bolnikom, se pogosto zgodi, da ta tisti dan ne potrebuje protibolečinske tablete, je spočit in spi vso noč.«

A nekateri problemi vendarle ostajajo enaki že desetletja. Že v 50. in 60. letih so medicinske sestre opozarjale na nizke plače, delale po deset, dvanajst ur na dan, ponoči, ob vikendih, praznikih. »Zdravstvena nega pač terja skrb za človeka 24 ur na dan in tega ne moreš spremeniti,« pravi sogovornica. Zato mladim, ki stopajo na to pot, ne prikriva, da je delo stresno, naporno, in da je družina pogosto v ozadju. »Včasih zato rečem: ko se poročijo, se najprej poročijo z bolnišnico, šele nato s partnerjem. A zame je največje zadovoljstvo prav v tem, da je človek srečen pri delu, ki ga opravlja. Tudi pacienti to zelo hitro začutijo. Zato si res želimo, da so mladi, ki delajo v zdravstveni negi, ponosni na svoj poklic in se zavedajo, da niso 'zgolj neka' medicinska sestra.«

Osnovne vrednote, kot so prijaznost, spoštljivost, zanesljivost, odgovornost, se od medicinske sestre še vedno pričakujejo, druge, vzporedne vrednote, pa se pri mladih, ki vstopajo v ta poklic, spreminjajo, dodaja Rešetičeva. »Mladi danes med prioritete poleg pacientov postavljajo tudi sebe in svojo družino. To moramo sprejeti in mlade nekako motivirati, da ostanejo v zdravstveni negi. Če jih ne bomo znali zadržati, bo nastal velik problem v prihodnjih letih, saj ne bo imel kdo skrbeti za paciente.«