Dogaja se, česar si ne bi pred dvema letoma predstavljala niti v najbolj čudnih stanjih zavesti: tu pa tam me zajame nostalgija po pandemiji. Po časih, ko smo cele dneve preživljali doma, se družili samo s skrbno izbranimi, ostale pa videvali zgolj na zaslonih – a le dokler nismo izklopili kamere na zoomu. Vsak odhod zdoma je bil praznik, za katerega si je bilo treba nadeti oblačila, ki smo jim takrat cinično rekli pražnja, čeprav so bila povsem normalna. Vsak obisk v gostinstvu – kadar je bilo slučajno odprto – pa vrnitev v neki prejšnji, normalen in takrat tako oddaljen svet.
Spominjam se praznovanja prijateljičinega rojstnega dne v japonski restavraciji, ki smo jo zaradi strogih pravil omejevanja širjenja kovida celo imeli zase. Vstopili smo v tako rekoč vzporedni svet, natakarji pa so nam solznih oči nosili jedi. Tako lepo je spet streči hrano na krožnikih, je ganjeno rekel eden od njih. In potem smo vsi malo jokali na pladnje s sušijem in sašimijem.
Spominjam se, kako sem se vsak petek odpravila v slaščičarno v soseščini – torte si izbral na instagramu, ponje pa smo prihajali eden po eden. Saj ne, da ne bi bil čas najprimernejši za peko sladic, ampak zdelo se mi je prav, da jih naročim pri njih, da jih tako po svojih močeh podprem.
Spominjam se, kako smo se dobivali na kosilih pod platanami, v stari ljubljanski furmanski gostilni na vogalu Gosposvetske in Slovenske, kako lepo je bilo posedati v senci in naročati najprej aperitiv in potem vse po spisku. Po nekaj kozarčkih vina je bilo vse spet skoraj normalno, kot bi bili na sobotnem kosilu v kateri od evropskih prestolnic, kamor je bilo zaradi pandemije veliko težje priti. Pa smo odkrivali Slovenijo in slovenske gostilne. Zdelo se nam je, da smo v tem skupaj, da smo vsi v istem čolnu, da si moramo pomagati. Ko smo kolesarili, smo kolesarili tudi za gostince, saj vendar ne gre, da morajo ves čas imeti lokale zaprte – naj jim jih že dovolijo odpreti, pod določenimi pogoji, jasno.
Pa smo se ušteli. Ko sem eno od prejšnjih sobot poklicala na znano številko, da bi rezervirala mizo za kosilo, mi je ženski glas povedal, da ne sprejemajo rezervacij. In potem še, ker je očitno zaslutila moje začudenje: »Ne splača se nam, veste. Preveč turistov imamo. Pridite, saj če bo prosto, se lahko usedete. Če ne, pa ne.«
Zaželeti jim – oziroma si – še eno pandemijo je bil edini smiseln zaključek tega telefonskega pogovora. In če ta izbruhne, vemo, kam nas ne bo na kosilo. Zbogom, Figovec.
