Ravne na Koroškem. Dijaki Srednje šole Ravne so pod vodstvom ravnateljice Ivanke Stopar ter mentorstvom učiteljev Igorja Kosmača in Slavka Koljibabića letošnje šolsko leto začeli zelo ustvarjalno. Izdelali so inovativno jekleno lutko, ki so jo z nekaj spremembami naredili po predlogi lesene lutkovne tehnologije, katere avtorja sta Jure Arnold in Tea Kovše. Še ena, malo manjša, pa je nastala s kovanjem. S tema dvema in tudi lesenimi lutkami je na posameznih delavnicah, ki so jih vodile Tea Kovše, Katja Vravnik in Nina Stopar, skupinsko delo pa je bil tudi končni scenarij, nastajala lutkovna predstava, v kateri so se posvetili identiteti posameznika, pravici do dela in sovražnemu govoru.
Z lutkami se da povedati veliko
V omenjenem mednarodnem projektu Erasmus je sodelovalo približno 25 dijakov. »Dve leti smo bili vpeti v ta projekt, idejo za lutkovno igro pa smo dobili v sodelovanju s sodelavci Gledališča dela, ki so nas tudi povabili k temu, medtem ko so projekt vodili na Dunaju. Naše Ravne so bile poleg Beograda, Budimpešte in Dunaja eno od štirih sodelujočih mest v tem projektu,« pove ravnateljica Srednje šole Ravne Ivanka Stopar.
Že marca so bili zato vsi udeleženci na posebnem usposabljanju oziroma seminarju na Dunaju, tam pridobljene izkušnje so prenesli na domači teren. »Tako je počasi začela nastajati večja, 70 centimetrov visoka jeklena lutka, ki je votla, druga manjša, visoka 20 centimetrov, pa je polna, kovana, potolčena in je zato tudi veliko težja,« razloži Stoparjeva. V lutkovni predstavi so poleg teh dveh jeklenih sodelovale tudi lesene lutke, ki so bile oblečene v lepa kvačkana oblačila. In kaj so prikazali v predstavi? »Ti dve naši črni lutki sta bili zelo zapostavljeni in sta se morali boriti proti vsem lesenim, lepim lutkam. Te so ju pretepale in celo napodile. Posebno težko je bilo mali črni kovani lutki, ki tudi ni imela oblačil. Lesene lutke so hodile po njej in jo pretepale. Bila je tako sama. Potem je prišla večja jeklena lutka, ki se je prav tako borila z lesenimi, a ko si je vendarle izborila svoje mesto, se je bolje godilo tudi manjši kovani lutki. Simbolično so se na koncu vse lesene lutke slekle, da so bile enake črnima, in se simbolično povezale v celoto in celo spoprijateljile. Sporočilo predstave je bilo – da si vsi, beli in črni, želimo biti enaki in da zaradi svojih oblačil, videza ali ravnanja ne smemo biti diskriminirani. In to sporočilo so razumeli vsi in lahko rečem, da smo imeli ob koncu vsi prijeten občutek,« pojasni Stoparjeva.
Kot še pove, je bil to zahteven zalogaj, a so se učenci iz tega tudi veliko naučili. Najprej je bilo namreč treba narisati vse modele lutk in jih premeriti, zatem pa podatke prenesti v računalnik. »Vsak del lutke, denimo roke, noge in vse drugo, so morali izdelati posebej, na koncu je moralo vse tudi funkcionirati in se gibati. Šele potem se je začelo izdelovanje, sestavljanje, varjenje,« še razloži Stoparjeva. In doda, da je njihova lutka iz kovine edinstvena na svetu, nihče
ni niti pomislil, da bi jo izdelal iz tega materiala. »Vendarle pa smo mi železarsko in jeklarsko mesto z več kot 400-letno tradicijo, v projekt smo zato vključili tudi vse znanje o jeklu in kovini,« sklene ravnateljica Stoparjeva. Mentorica in direktorica Gledališča dela Katja Vravnik pa pove, da se demokracija začne pri spoštovanju samega sebe in ljudi, ki so nam blizu. »Spoštovati pa je treba tudi ljudi, ki so nam
v razmišljanju daleč. In v tem duhu smo gradili tudi lutkovno predstavo, v kateri je lahko vsak izrazil svoje mnenje, a na spoštljiv način,« pove Vravnikova. Da lahko z lutkami povemo več in glasneje, saj niso le igrača, temveč kompleksno izrazno sredstvo, meni tudi režiserka, dramaturginja in animatorka lutk Tea Kovše.
