Dvajset let po smrti se je Zlatici Hribar, hčerki znamenitega ljubljanskega župana Ivana Hribarja, vendarle izpolnila želja – družinsko vilo v Rožni dolini je zapustila državi, da bi v njej uredila muzej, posvečen njenemu očetu. Država je leta 2010 lastništvo Vile Zlatica prenesla na ljubljansko občino, ki je po temeljiti prenovi – projekt je stal 1,8 milijona evrov – v njej uredila slikovit muzej kulture meščanstva.
Priča o življenju družine najbolj priljubljenega in nemara tudi najbolj vizionarskega ljubljanskega župana, ki je v letih med 1896 in 1910 iz dolge vasi zgradil sodobno mesto – poskrbel je za prvi ljubljanski vodovod, uredil kanalizacijo in odvoz smeti, ustanovil več šol, elektrarno, mestno hranilnico in tržnico, pa tudi posodobil table na ulicah in trgih ter postavil spomenik Prešernu in Trubarju…
Srčen ljubitelj literature
Hišo na Cesti na Rožnik je Hribar, politik slovenske liberalne smeri, močan zagovornik ideje Zedinjene Slovenije in združitve južnih Slovanov v skupno državo, kupil po koncu prve svetovne vojne. Ker sta arhitektura in notranja oprema izražali družbeni status njenega lastnika – slovenskega meščana, je družina vilo prilagodila svojim potrebam. Najprej s povečanjem parcele z nakupom sosednjega zemljišča, kjer so imeli zelo razkošen vrt z zelenjavo in sadnim drevjem, nato še s prizidkom.
Leseno verando na južnem delu hiše je arhitekt Josip Costaperaria leta 1933 v pritličju preoblikoval v Hribarjevo delovno sobo s knjižnico s čudovitim pogledom na vrt; knjižne police zdaj napolnjujejo knjige Foruma slovanskih kultur. »Pohištvo je avtentično, v fazi prenove smo se bali, da ga ne bi bilo več mogoče sestaviti nazaj, zato ga nismo razstavljali,« je razložila avtorica stalne postavitve Irena Žmuc, ko se je ozrla na knjižne omare, vitrine so polne različnih odlikovanj. Na delovni mizi je mogoče uzreti Hribarjeve posetnice, pa vabilo na opero Gorenjski slavček v narodnem gledališču leta 1922, medtem ko se žal ni ohranil njegov pisalni stroj. Slika Prešerna, po hiši pa so tudi sledi del Gregorčiča in Aškerca, priča o njegovi naklonjenosti literaturi, kot član Sokolov ni bil nič manj navdušen nad športom.
Zavedna služkinja Mica
»95 odstotkov predmetov v hiši je iz Hribarjeve zbirke, nekaj pa smo jih morali nadomestiti,« je povedala muzejska svetnica, preden nas je povabila v imeniten secesijski salon, o katerem se je v Hribarjevih časih po Ljubljani veliko govorilo. Z manjšima ženskim in moškim omizjem, na katerem je Hribarjev kadilski pribor, pa igralno mizico in oljno sliko Hribarjeve druge žene Marije in hčerke Zlatice Vlaha Bukovca ta upodablja meščanski način življenja.
Kuhinjo je družina kupila na ljubljanskem velesejmu, a več pogledov bo pritegnila jedilnica, ki z različnimi predmeti priča o Hribarjevi slovenski in slovanski duši. »Ustanovil je državno obrtno šolo, zato je tam naročil prt v slovenskih barvah, istih barv je porcelan, ki ga je kupil na Češkem… Vsa družina je bila zelo narodno zavedna, s služkinjo Mico Jerala vred. Okvirček s sliko cesarja Franca Jožefa je nemudoma nadomestila s Hribarjevo sliko, češ da teh simbolov v hiši ne bo. Ko so naši konservatorji to odprli, je bila cesarjeva slika še spodaj,« nas je nasmejala.
Prizidan bunker
Kot poklon Zlatici Hribar je prenovljena tudi bela dekliška soba, v kateri je mogoče najti družinske fotografije, pa tudi mnoge igrače, denimo mali štedilniček in 3D-kukalo, videti je mogoče tudi njeno maturantsko obleko v roza odtenkih. »Zlatica se je spominjala, da so šli enkrat na leto v Salzburg. Oče k zobozdravniku, mama k frizerju, ona pa k fotografu,« je še dodala avtorica razstave.
Bolj kot podstrešni prostor, ki je namenjen raziskovanju posameznih sob oziroma predmetov s pomočjo računalnika, bo mnoge pritegnil kletni bunker. Hribar ga je dal hiši prizidati leta 1940, saj je razumel, da vodijo politične razmere v drugo svetovno vojno. V njem je na minimalističen način, s poslovilnim pismom ženi in hčerki, povzet tudi zaključek njegove življenjske poti. Skoraj devetdesetletnemu Hribarju, ki se je vse politično življenje boril za zedinjeno Slovenijo, so se zrušile politične sanje. S Prešernovimi verzi v žepu – Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi – je skočil v Ljubljanico. Plavati ni znal.
