Veganske pleskavice, naprodaj v mesnici, in to ne v kakem velikem mestu, pač pa na podeželju, bi lahko bile šala, ki bi se ji marsikdo nasmejal. V Gorenji vasi v mesariji Prešuti je to v zadnjem času nekaj popolnoma običajnega. Nad hladilno omaro nasproti glavne vitrine namreč obiskovalca mesnice pozdravi napis: »Piknik? Ni panike, imamo vse. P. S.: Tudi veganske pleskavice.« Ob koncu poletja so čevapčiče in druge mesne dobrote za žar zamenjale klobase, salame in slanina, v hladilni omari pa jim še vedno družbo delajo veganske pleskavice in vegansko mleto meso. Mešana ponudba mesnih in veganskih izdelkov se je že poleti izkazala za uspešno. V vsaki družbi, ki pripravlja piknik, je kakšen vegetarijanec ali vegan, zato je dobro imeti pri roki tudi kaj, kar bo primerno zanj, pravita 32-letna Gašper Presciutti in Kaja Babič.
Veganstvo in neveganstvo nista v “vojni”
Kaja je veganka, Gašper pa je takšen način prehranjevanja preizkusil, ko je imel zdravstvene težave, a je po dveh tednih ugotovil, da za pestro prehranjevanje, omejeno z boleznijo, potrebuje tudi živila živalskega izvora. Čeprav Kaja mesa že od malih nog ne mara zaradi okusa, Gašper pa ga zdaj uživa, sta prepričana, da ne gre za dva nasprotna, pač pa za dva načina prehranjevanja, ki sta se v nekakšni vojni znašla po spletu okoliščin in s pomočjo nekaj komunikacijsko nasilnih zagovornikov enega in drugega. Sama na to gledata zgolj kot na različne možnosti prehranjevanja, ki bogatijo krožnike ljudi in s pomočjo katerih lahko vsak izbere tisto, kar mu ustreza in s čimer bo najbolje poskrbel za svoje zdravje.
S prehrano se Gašper ukvarja že dolgo. Izhaja iz mesarske družine, njihova mesarija v Gorenji vasi je stara že več kot stoletje. »Meso je bilo vedno del kosila. Brezmesno kosilo smo imeli le enkrat ali dvakrat na leto. Ko je babica skuhala marelične cmoke, je dedek pojedel le dva, potem pa vstal od mize, se sprehodil do hladilnika, iz njega vzel salamo in si odrezal nekaj kosov,« opisuje družinsko tradicijo. Potem pa je naneslo tako, da je v Kopru študiral ravno med krizo in za nobeno od dveh študentskih služb ni več dobival plačila. »Šel sem do sosedovega sirarja in predlagal, da bi v Kopru na tržnici prodajal njegove izdelke, in strinjal se je. Živel pa sem tudi v stanovanju, v katerem so bile štiri sostanovalke vegetarijanke, in kuhanje je bilo pravi izziv. Soje sem imel hitro dovolj in začel sem eksperimentirati. Poskusil sem narediti tudi vegetarijansko pleskavico in všeč jim je bila,« se spominja. Hude težave z okusno, polnovredno in za študentsko življenje dovolj hitro pripravljeno brezmesno hrano je imela Kaja tudi v domačem Mariboru. Spominja se, da je bila ponudba na študentske bone zelo slaba, med vegetarijanskimi kosili je bil najpogosteje riž z zelenjavo ali sojin polpet.
Po veganskem bureku kmalu veganska pica
Ko se je Kaja preselila v Gorenjo vas in sta z Gašperjem pekla na žaru na nekaj dogodkih, sta presenečeno ugotovila, da so njuni veganski burgerji doživeli velik uspeh in ju je celo v okolju, ki je bilo bolj naklonjeno mesu, hitro zmanjkovalo. Preden sta izdelke postavila v mesnico ob bok mesninam, sta jih sicer že prodajala po spletu ter na sejmih in tržnicah. Zato sta se domislila, da bi lahko veganske pleskavice in vegansko mleto meso postavila v mesnico v vitrino z izdelki za piknik, ki je poleg mesa za žar vsebovala tudi zelenjavo. »Malo čudno je bilo. Na začetku, ko sem dal veganske pleskavice v mesnico, so se zaposleni malo smejali, vključno z očetom. Mislili so si, da je to trend, ki je prišel in bo šel. Niso verjeli v uspeh prodaje, a vseeno niso imeli pripomb,« pravi Gašper.
Prodaja veganskih izdelkov v mesnici gre zdaj kot po maslu in mladi par že snuje nove izdelke. »Decembra sva začela izdelovati veganski burek. Dobro se je prijel. Začel sem razmišljati o podobnih izdelkih. Zdaj izpopolnjujeva vegansko pico,« Gašper napoveduje njun nov izdelek, ki ga morata, preden ga predstavita trgu, le še nekoliko izpopolniti.
