Skozi Samostan Mekinje vodi pot do vrta, ki ga z vseh strani objemajo kamniti zidovi. Poleti je poln barv, vonjev in brenčanja čebel. Med gredicami rastejo vrtnice, balzamika, konopljika, ščetica, slezenovec, različne mete, žajbelj, ognjič in številne druge zdravilne rastline. Na prvi pogled se zdi, kot da je bil ta vrt tukaj od nekdaj. Toda resnica je drugačna.
Ko je Sabina Grošelj pred skoraj šestimi leti prvič stopila na prostor današnjega vrta, jo je pričakala skoraj prazna zelenica. »Če bi takrat vedela, koliko dela me čaka, se morda tega sploh ne bi lotila,« pove med sprehodom. Takrat je bilo tukaj le nekaj vrtnic, nekaj starih okrasnih rastlin in zapuščene gredice. Zemljišče je bilo neravno, ponekod polno kamenja, drugje povsem zaraščeno. Najprej je bilo treba navoziti kubične metre zemlje, izkopati nove gredice, izravnati teren in zasnovati vrt praktično od začetka. Danes obiskovalec tega skoraj ne more več opaziti. Rastline so prostor popolnoma osvojile.
»Na začetku sem vrt razdelila na štiri dele – zdravilne rastline, sadni del, zelenjavni del in cvetlice. Potem pa so rastline same določile, kje bodo rasle. Narava vedno pokaže svojo voljo.« In prav ta misel najbolje opiše pogled zeliščarke na delo z rastlinami. Zelišča zanjo niso zgolj zbirka zdravilnih učinkovin. »Rastlina ni samo rastlina. Ima svojo barvo, vonj, energijo. Z ljudmi komunicira na več ravneh.« Ta pogled spremlja vse njeno delo. Po izobrazbi ni le zeliščarka, ampak svoje znanje povezuje tudi z ortomolekularno medicino, funkcionalno prehrano, elementarnimi energijami in raziskovanjem vpliva rastlin na človekovo počutje. Zato obisk vrta ni zgolj predstavitev zdravilnih rastlin, ampak pogosto tudi pogovor o človeku, naravi in odnosu med njima.
Vrt je danes predvsem učni prostor
Skoraj vsak mesec na vrtu pripravijo predavanja, delavnice in vodene oglede. V šestih letih jih je bilo več kot štirideset, posameznih dogodkov pa se je udeležilo tudi po osemdeset obiskovalcev. Posebej ponosna je na otroške delavnice in naravoslovne dneve osnovnošolcev. Otroci ne poslušajo le razlage o rastlinah, ampak jih tudi tipajo, vonjajo, okušajo in iz njih pripravljajo izdelke. Kopriva, ki se je večina otrok sprva boji, hitro postane del igre. »Ko jim pokažemo, da hermelika pomaga pri opeklinah od koprive, se potem namenoma opečejo, da bi jo lahko preizkusili,« se nasmehne Sabina.
Takšne izkušnje ostanejo veliko dlje kot šolska ura. Vseeno pa poudari, da vrt ni muzej, ampak živ organizem. Vsak mesec se spreminja. Nekatere rastline izginejo, druge se razrastejo po svoje. Med najbolj zanimivimi je balzamika, ki je bila nekoč skoraj nepogrešljiva samostanska zdravilna rastlina, danes pa jo pozna le malo ljudi. Ob njej raste konopljika, ki so jo v zgodovini uporabljali tudi v samostanih. Po Sabininih besedah so jo moškim menihom dajali zato, ker zmanjšuje spolni nagon. Nedaleč stran raste regelj, rastlina, ki jo uporablja pri težavah s preveč delujočo ščitnico.
Posebno mesto imajo vrtnice
Vrtnice imajo na samostanskem vrtu svoje mesto. Nekatere je Sabina Grošelj poimenovala po zgodovinskih osebnostih, povezanih s Samostanom Mekinje. Tako obiskovalci srečajo mogočno vrtnico Dorotejo, poimenovano po znameniti opatinji Doroteji Gallenberg, in vrtnico Suzano, ki nosi ime po opatinji, povezani s protestantskim gibanjem. »Vsaki dam ime. Meni je vse živo.« Vrtnice za sogovornico tudi niso samo okras.
Iz njihovih cvetov pripravlja mazila, hidrolate, čaje in druge izdelke. Ob koncu avgusta pripravljajo tudi tradicionalni dan vrtnic. Tudi letos, 27. avgusta, bodo lahko obiskovalci spoznali razmnoževanje vrtnic, izdelavo potaknjencev in uporabo pripravkov v zeliščarstvu. Toda vrt ima tudi svoje sovražnike. Letos sogovornica bije bitko z voluharji, ki na vrtu povzročajo veliko škode. »Pojedli so mi že deset vrtnic, kurkumo, ingver, lilije, ščetico … Na vrt prihajam enkrat na teden in s strahom vedno pogledam, katera rastlina leži na tleh. Korenja v zelenjavnem delu vrta letos ne bo.«
Voluharji so se v zadnjih letih močno razmnožili, ker je pozimi na vrtu malo ljudi in skoraj ni naravnih plenilcev. Sabina Grošelj se pošali, da bi bila najbolj vesela, če bi se na vrt vrnila kakšna kača. Najraje bi gostila kobranko. »Pred leti smo jo imeli. Takrat voluharjev skoraj ni bilo.« Čeprav jo poškodbe in škoda, ki jo naredijo voluharji, pogosto razjezijo, naslednji teden spet prinese nove sadike in začne znova. Pravi, da drugače ne zna.
Njeno delo ni omejeno zgolj na sajenje. Veliko časa namenja zbiranju semen, pripravi potaknjencev in razvoju izdelkov pod blagovno znamko Doroteja. Vsaka rastlina mora po njenem mnenju dobiti priložnost, da pokaže svojo uporabnost. Pri tem se pogosto srečuje tudi z manj prijetno platjo dela. Številni projekti so odvisni od razpisov in evropskih sredstev. Letos so jim tik pred začetkom izvedbe ustavili že odobreno financiranje za nova izobraževanja. »Načrti so bili pripravljeni, sredstva odobrena, potem pa je prišlo obvestilo, da se financiranje ustavlja.«
Kljub temu ne razmišlja o tem, da bi odnehala. Ko se sprehaja med gredicami, pozdravi skoraj vsako rastlino posebej. One pa jo pobožajo s svojo energijo. Ve, katera potrebuje več vode, katero je načel voluhar in katera bo prihodnje leto prvič zacvetela. In prav zato mekinjski samostanski vrt zanjo ni le zbirka zdravilnih rastlin. Je prostor, kjer se prepletajo zgodovina samostana, znanje starih zeliščarjev in sodobno razumevanje narave. Predvsem pa je dokaz, kako lahko predanost enega človeka spremeni zapuščen prostor v vrt, ki danes privablja obiskovalce od blizu in daleč. Sabina Grošelj pravi, da vrt ni namenjen le telesu. »To je vrt za dušo in telo.«