Člani društva Anbot, ki so v sklopu Dnevov evropske kulturne dediščine organizirali tržnico, so dogodek poimenovali Tržnica od Anbot, po starem izrazu za tržnico v ljudskem jeziku, ter z veliko entuziazma, improvizacije in zgodovinske domišljije poustvarili življenje v tistih časih. Celoten dogodek ni bil le zgodovinski prikaz, temveč doživljajska predstava, polna humorja, improvizacije in lokalnega duha. Pogovori so tekli mešano, malo v italijanščini, malo v slovenščini – kot nekoč, ko so se meščani vsak dan srečevali ter si izmenjevali novice, blago in skrivnosti. Otroke je prevzela igra, odrasle pa vonj zelišč in prikaz starodavnih pravil.
V ozki kamniti ulici in med stojnicami je dišalo po lovoru, rožmarinu in sivki, na tleh so bila razstavljena drva, z obzidja so viseli ribiške mreže, suha zelenjava in zelišča ter še kakšno presenečenje, kot so kokoši in glasen petelin ter tudi dva zajca. »Seveda smo si živali izposodili iz zaledja. V Piranu danes teh živali ni več,« nam je povedala Vlasta Urška Baraga, ki je povezovala dopoldanski ulični dogodek in odgovarjala na zvedava vprašanja tako domačinov kot številnih tujih obiskovalcev piranskih ulic.
Tržnica kot prizorišče življenja
Na vogalu ulice so za ogromnim sodom stali gospodje, preoblečeni v ribiče, kmete in trgovce, ter kričali v jeziku, ki je vsaj malo podoben italijanščini. »Naši gospodje igrajo moro, ki velja za najstarejšo igro na svetu. Igrali so jo že pred dva tisoč leti, še danes pa potekajo tekmovanja po Italiji in Franciji, tudi pri nas smo že gostili eno od mednarodnih tekmovanj,« je razložil Božo Rajčič, eden od igralcev, in dodal, da se obiskovalcu morda zdi, kot da se med igro prepirajo. »V resnici pa gre samo za glasno štetje prstov,« je še razložil in radovedneže povabil k igri. »Tako predstavljamo različne aktivnosti iz tistega časa, kmetijstvo, ribolov, zeliščarstvo, tihotapljenje soli, igro otrok in nekaj starih predmetov, kot je denimo lesena gobica za krpanje nogavic,« je med drugim razložila Baragova.
Za pravo doživetje Pirana pred pol tisočletja so člani društva, oblečeni v avtentična oblačila, pri vsaki stojnici odigrali prizor. »Piranske bogate meščanske družine so imele svoje služkinje, ki so z gospodarico tudi kupovale na tržnici. Ker se je njen gospod ponoči slabo počutil, smo želele kupiti zelenjavo za juho, a je bila ta slaba, pa čeprav nas je trgovka prepričevala, da je sveža. Na koncu smo se odločile za ribjo juho in eliksir za dobro funkcioniranje zakona,« je razložila dogajanje Daniela Paliaga, ki je odlično odigrala vlogo služkinje in kuharice.
Zelišča in pravila
Trgovka z zelenjavo je predstavila »kadilo za dobro voljo« – zvitek zelišč, ki naj bi očistil prostor po neprimernih gostih. Na začudenje mnogih je radovednežem odgovorila: »Pa saj takrat niso imeli dezodorantov. Zeliščni zvitki so bila njihova higiena, zelišča pa so bila zdravilo in obred.« V njenem zvitku so bili rožmarin, sivka in žajbelj, lovor pa se je uporabljal posebej – predvsem za odganjanje slabih vplivov. »Predvsem po odhodu nezaželenih gostov so gospodinje prostor očistile s kadilom iz lovora.«
Toda Piran v 15. stoletju ni bil le tržnica, temveč tudi prostor zakonov. Stražnik, ki so ga spremljali vojaki in bobnar, je z resnim tonom prebral odlomek iz mestnega statuta. »Naj si ne drzne ne mož, ne žena, ne starec, ne otrok za zasebne namene prilaščati obzidje, ki je v dobro vseh in vsakogar, ki prebiva v tem mestu,« so bile besede stražnika, ki so ga nastopajoči pospremili z glasnim nasprotovanjem.
Če ste morda zamudili letošnji dogodek, člani društva Anbot vabijo, da se sami sprehodite po Obzidni ulici in prisluhnete nišam v obzidju, ki jih danes komajda opazimo in so nekoč služile za shranjevanje sveč ali svetih kipov, ter prisluhnete njihovim zgodbam. Ali pa upate, da bodo člani društva ponovno zbrali dovolj energije in dogodek prihodnje leto ponovili.
