Trnovska blokovska soseska je zaradi svoje lokacije ob Ljubljanici in korak stran od mestnega središča ter kakovostne gradnje že od svojega nastanka veljala za prestižno. Olga Paulič, ki se je z možem in sinom sem z bližnje Zelene poti preselila na začetku 80. let, se spominja, kako je soseska nastajala. Na območju, kjer so bile prej kmetije, družinske hiše in njive, je zraslo novo blokovsko naselje. Olga Paulič pripoveduje, da je njihova soseda, ki je živela v nadomestnem stanovanju, imela kmetijo točno na tistem mestu, kjer je stal blok. Po treh letih se je odselila v novo hišo. Sicer pa je bila struktura stanovalcev že ob nastanku blokovske soseske raznolika. Tu so živeli izobraženci, kulturniki, stari Trnovčani, policisti in delavci iz različnih podjetij, ki so tu kupila družbena stanovanja.
V sredini 80. let se je v trnovske bloke preselila tudi Ljuba Prezelj s sinom in čeprav sta že prej živela v Trnovem, pripoveduje, kako so jih – stanovalce v novih blokih – najprej dojemali kot nekakšne prišleke. Ljubljančani so bili sprva nenaklonjeni novi gradnji, saj so poudarjali, kako je bilo prejšnje naselje s svojo etnološko dediščino uničeno. A Trnovo je z blokovsko sosesko vred kmalu postalo vedno bolj zaželen predel za bivanje. Kot pravi Ljuba Prezelj, je ta del Ljubljane »biser biserov in ni bolj bogatega območja v mestu«. Obe sogovornici poudarjata, kako krasna je lokacija soseske, v kateri živita in kjer je vse, kar človek potrebuje, na dosegu roke. Ob tem pa s ponosom pripovedujeta še o tem, kako je Trnovo tudi kulturno bogato, h kakovosti bivanja v soseski prispevajo tudi Športno društvo Trnovo z dolgo zgodovino in aktivni gasilci, ki prirejajo tudi veselice. Pomembno vlogo pri živahnosti v Trnovem pa imajo sploh v zadnjih letih lokali v Eipprovi ulici.
Po solato pod blok
Ob ponosu in navezanosti na širšo stanovanjsko okolico pa Olga Paulič pripoveduje tudi, kako so bili, ko so se pred več kot 35 leti preselili v trnovski blok, »s sosedi kot družina. Bili smo mlajši, bili so drugačni časi in bili smo med seboj povezani. Skupaj smo kidali sneg, čistili okolico, se pogovarjali… Zdaj pa ima vsak svojo službo, ki traja skoraj ves dan, skrb za sosesko pa so prevzeli hišniki in najemni delavci.« Izkušnjo povezanosti s sosedi ima tudi Ljuba Prezelj, ki pravi, da so se nekdaj veliko vabili drug k drugemu. »Redno smo se dobivali na domačih zabavah. Skuhali smo si lonec špagetov in odprli vino.« Sicer pa je v bloku, kjer živi Ljuba Prezelj, sosedska skupnost še vedno zelo osebna. Ko so naredili novo dvigalo in novo fasado, so to proslavili s skupno zabavo. Starejšim sosedom priskočijo na pomoč in imajo navado, da če kdo iz bloka umre, se v njegov spomin zberejo na hodnikih.
Ko govorita sogovornici o preteklosti svoje soseske, seveda ne gre mimo trnovskih in krakovskih solataric, ki so svoje pridelke s cizami vozile na tržnico. »Po solato sem hodila kar pod blok, na kmetijo Jerina in Peršin. Na kmetijo Jerina pri Kudu sem dolgo hodila tudi po mleko,« o spoju podeželskega in mestnega pripoveduje Ljuba Prezelj.
Stari Trnovčani se niso družili z novimi stanovalci
Andrej Mahkota, ki v družinski hiši v Trnovem živi že 70 let, je imel iz starega Trnovega, kjer so nato zgradili bloke, veliko sošolcev. Tu pa je živel, kot se spominja sogovornik, med drugim tudi Martin Lumbar, glasbenik, ki je bil glas Kekčeve pesmi. »Stari Trnovčani se nismo vklopili med nove Trnovčane, ki so se preselili v blokovsko sosesko. Držali smo se naših starih točk, kar je bilo druženje v lokalu na Kopališču Kolezija, kjer se je dogajalo vse od športa do koncertov. Zanimiv status med starim trnoveljskim življem je nekdaj imela tudi picerija Julči, kamor je rad hodil Vitomil Zupan.«
