»Prihod je potrdilo 55 maturantov iz petih razredov. Žal je nekaj sošolcev že umrlo, kakih dvajset jih nismo našli, nekaj pa je tudi takih, ki se dogodka niso hoteli udeležiti,« je povedal Igor Mravlja, predsednik organizacijskega odbora, in dodal, da so veseli, da so jih ob tej priložnosti prišli pozdraviti oba razrednika in profesorica, ki je kljub svojim letom, šteje jih namreč sto, še vedno mila in odličnega spomina.
Z Gusarjem na končni
izlet v Šibenik
Med sproščenim prepoznavanjem starih obrazov pred vrati šentviške gimnazije je za kratek čas vsa pozornost pripadla Gusarju. »Gusar je naš razrednik, kasneje tudi ravnatelj Jaša Kordić, Dalmatinec z Visa,« razloži Mravlja in pove, da je bil danes 95-letnik vedno eleganten, mediteransko vzgojen. Zelo rad je imel kavo in ženske.« Da povedano drži, je potrdila tudi Lucija Butala Kesselmeier, ki jo je Gusar prepoznal kot lepo dekle iz prve klopi. »Bil je mlad in zelo dober razrednik. Tudi krasen človek, na katerega imamo, upam si trditi, vsi lepe spomine. Spremljal nas je tudi v Šibenik, na končni izlet. Že na avtobusu nam je razdelil referate, bil je namreč profesor zgodovine, da smo glasno brali med potjo in se vmes ustavili v Splitu, Trogirju, Šibeniku in Zadru. Vse smo si ogledali, v Vodicah smo se tudi kopali,« je povedala Lucija Butala, Igor Mravlja pa jo je dopolnil: »In tudi v kopalkah ste bile vse lepe, suhe. Našli smo fotografijo, videli jo bomo v filmu, ki smo ga za to priložnost pripravili.«
Ko je zapela Medvedova roka
Ogled enournega filma Naš čas 1966–1970: svet, Slovenija, Ljubljana, gimnazija Šentvid ..., ki prikazuje, kako vsak dan, mesec, leto našega življenja neopazno prinaša velike spremembe, je pokazal veliko angažiranost organizacijskega odbora. »Material za film smo iskali na spletu, pobrskali po spominu, našli smo tudi tri osebne dnevnike. Kot je povedal lastnik enega od njih, si ga še danes ne upa pokazati ženi. Rekel je, da Vatikan po 50 letih odpira skrivnosti, sam pa da še ni zbral poguma,« je v smehu povedal Mravlja in dodal, da so se ob tej priložnosti spomnili tudi na prvega ravnatelja Staneta Medveda, žal danes že pokojnega, ki je zbrani generaciji »vladal« med letoma 1966 in 1969.
Bil je strah in trepet kadilcev, špricarjev, še bolj pa neprevidnih dolgolascev, ki jih je, kot smo izvedeli med prijetnim druženjem v senci na šolskem igrišču, odvlekel v svoj kabinet in tam problem rešil s svojimi slovitimi škarjami. »Sam sem imel več sreče, saj mi je dovolil, da mi lase postriže frizer. Vseeno pa je bilo za tisti dan, ko me je dobil, zame pouka konec,« je povedal Janez Cof, ki pa kljub temu ohranja lepe spomine na gimnazijske čase. Nič bolje kot dolgolasci je niso odnesle za ravnateljev okus preveč naličene dijakinje. »Če je menil, da ima dekle preveč maskare na trepalnicah, jo je znal nič kaj nežno prijeti za vrat in glavo namočiti v umivalnik z vodo ter ji pred celim razredom umiti obraz,« je še povedala Lucija Butala Kesselmeier, a dodala, da so ga vseeno cenili.
Razred brez lumpov
in s pridnimi dekleti
Komaj nekaj let starejša kot njeni učenci pa je bila Irena Snoj, ko je nastopila službo učiteljice matematike in fizike na gimnaziji. »Prvo leto sem se pripravljala veliko več kot učenci in še danes menim, da bi bili lahko vsi odličnjaki, če bi se učili toliko kot jaz,« v smehu pove Snojeva in prizna, da so bili izredno prisrčni, uvidevni in da se je dalo z njimi vse dogovoriti. »Če primerjam z generacijo, s katero sem končala kariero učiteljice, sem zadovoljna, da ne učim več.«
Presenečena, da je prepoznala nekdanje učence, pa je bila tudi Anica Benkovič. Kot se spominja danes stoletna učiteljica, v razredu ni imela »lumpov in tudi dekleta so bila zelo pridna«. Morda, kot je pripomnila, pa tega le opazila ni. »Zagotovo so plonkali, a sem veliko prezrla. Kajti ko sem jih opazovala med pisanjem tihe vaje in kontrolke, so se mi revčki tako smilili. Radirali so, črtali, popravljali in se potili.«
In prav dokaze, da je generacija poznala plonk liste, so med drugim pokazali v športni telovadnici, kjer je bila razstava učil, zvezkov, knjig, glasbenih revij, vinilnih plošč. »Lani smo ponovno izdali šolski list Utrip, z istim logotipom kot v času, ko ga je urejal Slavko Pregelj, tudi dijak šentviške gimnazije, za katerega smo vsebine tokrat prispevali sami,« je povedal Slavko Cankar, ki je tudi sam prispeval nekaj fotografij iz časa obnove gimnazije. Generacija maturantov je opravila še zmagovalni mimohod po ulicah starega Šentvida iz časa, ko še ni bilo avtoceste, ki je »povozila« staro košarkarsko in rokometno igrišče. Za sam zaključek, ki so ga imeli v gostišču Stara pumpa na Prušnikovi, kjer je bila nekoč bencinska črpalka Rozman, pa nam je – kar nekaj let mlajši generaciji – žal zmanjkalo energije.
