Po besedah pobudnice Amy Skinner je namera staršev nastala iz preprostega, a zelo aktualnega vprašanja: ali otroku kupiti pametni telefon – ali počakati in tvegati, da bo »edini brez«?
»Starši, ki stojimo za pobudo, verjamemo, da s to odločitvijo ne smemo ostati sami, zato se povezujemo tam, kjer so naši otroci vsak dan – znotraj razredov, šol in lokalnih skupnosti – ter javno izražamo namero, da bomo z nakupom pametnega telefona počakali. Idealno bi bilo do konca osnovne šole, z uporabo družbenih omrežij pa do 16. leta,« je pojasnila sogovornica.
Mama dveh otrok je, kot nam je zaupala, že dlje časa razmišljala o tem, kako pametni telefoni vse hitreje vstopajo v otroštvo, to pa jo je spodbudilo, da poišče družine s podobnimi vprašanji.
Namen je gradnja širšega gibanja
Ključno orodje pobude je prostovoljna javno izražena starševska namera in spremljajoči spletni števec. »Starši se anonimno pridružijo prek spletne strani, kjer označijo šolo in razred otroka, števec v živo pa pokaže, koliko družin v istem okolju bo prav tako počakalo z nakupom pametnega telefona. Ko otrok ve, da ne bo edini brez telefona, pritisk popusti. Ko se pridruži približno četrtina razreda, se začne spreminjati norma,« je razložila Amy Skinner.
Pobudo, ki je del širšega mednarodnega gibanja Smartphone Free Childhood z začetkom v Veliki Britaniji in se je razširila v več kot 40 držav, v Sloveniji pa ima strokovno podporo organizacije Logout, sta Amy Skinner in sopobudnica akcije Vesna Perc sredi marca prvič javno predstavili na šoli svojih otrok. Ob navdušenju staršev se je, kot sta zaupali, že v nekaj dneh po predstavitvi pobude število pristopov potrojilo. V prvem razredu je namero denimo takrat izrazilo že skoraj 40 odstotkov staršev.
Kot mama dveh fantov si Perčeva želi, da bi ju namesto pametnih telefonov skozi osnovno šolo spremljala vrstniško druženje in brezskrbna igra v gozdu: »Pravo otroštvo so namreč blatna oblačila, rdeča lica na obrazu ter brezskrbni in navihani nasmeški.«
Brez pritiskov digitalnega sveta
»Naš namen je pobudo postopoma razširiti po vsej državi in zgraditi širše gibanje, ki lahko postopoma spremeni družbeno normo. Gre za gibanje od spodaj navzgor – od staršev za starše,« se nadejata pobudnici akcije. Kot je povedala Skinnerjeva, je praksa pokazala, da se, ko se pobudi pridruži približno četrtina staršev, začnejo postopoma spreminjati tudi navade in pričakovanja v okolju: »V praksi to pomeni, da je v posameznem razredu dovolj že pet do šest otrok, da se nihče več ne počuti edini brez pametnega telefona in da se zmanjša pritisk med vrstniki. Največja prednost pobude pa je, da ta presega idejo in staršem ponuja konkreten, vsem dostopen in anonimen pripomoček za medsebojno podporo.«
Pod okriljem kampanje, ki šolarjem omogoča več časa za otroštvo brez pritiska digitalnega sveta, je v tem času prijavljenih 90 otrok iz 19 slovenskih šol, med njimi je 41 učencev od 1. do 7. razreda iz OŠ Pirniče.
Akcijo podpira tudi ravnateljica pirniške šole Damijana Božič - Močnik. Povedala je, da je na šoli učencem že več let ne dovolijo uporabe telefonov v času pouka in da je največja težava v tem, da imajo otroci ob uporabi pametnih naprav dostop do vseh aplikacij, tudi tistih, ki niso primerne zanje.
»Telefon je sicer krasen pripomoček za marsikaj, ampak ne za mlade duše, ki jih spremljanje prevelike količine vsebin teži in pomeni tudi veliko izgubo časa. Otrokom privoščim otroštvo, kakršnega smo ga imeli sami, zato starše podpiram, da se vključijo v namero. Zgolj enemu ali dvema učencema v oddelku brez telefona v prostem času je namreč precej težje, kot če je takšnih učencev več,« je sklenila ravnateljica.