Na oknu še polne prodajalne socialnega podjetja Zadruga Stara roba, nova raba na Poljanski cesti visi obvestilo o razprodaji zaradi jutrišnjega zaprtja posredovalnice rabljenih predmetov. Trgovina z rabljenimi predmeti, ki je bila pomemben socialni prostor tako za njene prodajalce kot kupce, svoja vrata zapira po 12 letih. »Žal smo prišli do točke, ko je finančno stanje trgovine nevzdržno: prihodki, ki jih trgovina pridobi prek prodaje cenovno dostopnih izdelkov iz druge roke, žal ne pokrijejo plač (ranljivih) zaposlenih ter stroškov samega obratovanja trgovine (najemnina, obratovalni stroški),« so na svoji spletni strani zapisali v obvestilu o zaključevanju dejavnosti. Za trgovino, ki deluje po principu socialnega podjetništva, pa »žal ni bilo dovolj podpore s strani države in lokalne skupnosti«, so še pojasnili v zapisu. Glavni razlog za zaprtje, kot pravi vodja Zadruge Stara roba, nova raba Aga Grebenc, »je najemnina na lokaciji, ki je precej zanimiva tudi za druge najemnike. Prostori so last Mestne občine Ljubljana, najemnik je društvo Kralji ulice, ki je naš ustanovitelj in je bil vsa ta leta tudi naš finančni podpornik.«
Najemnina je previsoka
Socialni projekt trgovine z rabljenimi predmeti, kjer zaposlujejo težje zaposljive ljudi in spodbujajo kulturo ponovne uporabe, so v društvu Kralji ulice vzpostavili z zagonskimi sredstvi evropskih socialnih skladov, potem pa se je projekt financiral samostojno. A po več letih finančnih izgub, ki jih je obdobje covida še povečalo, to ni več vzdržno. »Odločanje za zaprtje je bilo dolg proces, za ohranitev projekta smo iskali različne rešitve, kot denimo v obliki razpisov, vendar tovrstnih programov podpore ni. S prihodki od prodaje pa ni bilo mogoče pokriti vseh stroškov delovanja socialnega podjetja,« razloge za zaprtje pojasnjuje predsednica društva Kralji ulice Hana Košan. Poleg plač zaposlenim, med temi je ena prodajalka zaposlena prek javnih del s statusom invalida, dva prodajalca pa imata za seboj izkušnjo brezdomstva, je bil mesečni strošek socialnega podjetja še okoli 1000 evrov na mesec – dobrih 600 evrov za najem okoli 70 kvadratnih metrov občinskih prostorov in okoli 400 še za obratovanje. »Že res, da najemnina glede na lokacijo morda ni tako visoka, vendar je za nas glede na prihodek to drago. Na Mestno občino Ljubljana smo se večkrat obrnili s prošnjo, da bi nam znižali najemnino, vendar so nas zavrnili z odgovorom, da gre za profitno dejavnost. A socialno podjetje prihodke vrača v plače zaposlenih,« poudarja Hana Košan. Poleg tega sogovornica še podčrta, kot na to opozarja tudi Aga Grebenc, da so rabljene stvari, ki so jim jih ljudje podarjali, pri njih v povprečju prodajali za evro, dva do pet evrov. Mesečni izkupiček od prodaje tako ni bil visok, zanje pa je bil edini vir dohodka za zaposlovanje ranljivih skupin. A MOL ni prepoznal družbenega pomena projekta Stare robe, nove rabe, poleg tega tudi država v zadostni meri ne podpira socialnega podjetništva oziroma zaposlovanja najranljivejših skupin.
Koristne stvari po dostopnih cenah
»Grozna škoda je, da bo projekt propadel. V našo zgodbo je vpetih veliko ljudi in hudo nam je. K nam so hodili kupovat študentje, upokojenci, ljudje na robu in drugi. Pogrešali nas bodo tudi iz sosednjega doma upokojencev, ki so k nam redno hodili na klepet. Ko so slišali, da zapiramo, so predlagali, da bi sprožili peticijo,« pripoveduje Aga Grebenc. »Zelo sem razočarana, da zapirajo trgovino. Sedem let sem imela v domu brata in kadar koli sem šla k njemu, sem prišla tudi sem,« je dejala upokojenka, ki smo jo ujeli med nakupovanjem v Stari robi, novi rabi. Dodala je še, da si v prodajalni lahko dobil zelo koristne stvari po dostopni ceni, kot denimo »rabljene kakovostne kuhinjske posode, ki si jih sicer ne bi mogla privoščiti. Ali se občina res ne more toliko zavzeti, da bi ta trgovina še obstajala?«
Ob zapiranju trgovine Stara roba, nova raba prodajalka v njej pravi, da je zanjo vse skupaj »zelo stresno, tukaj sem se počutila kot doma«. Da je imelo delo v trgovini ne samo finančnoprežitvetveni, temveč tudi socialni pomen, potrjuje tudi Matjaž Smerdelj, ki je tam delal šest let. Ob izgubi dela je še povedal: »Zdaj bom spet odvisen od države in hrane Rdečega križa. Veliko čustev je, mi tu smo več kot zgolj sodelavci.«
