»Včasih niso rekli, gremo po štampiljke, temveč gremo k Sitarju,« z rekom starejših generacij Ljubljančanov in Ljubljančank obrtnici ponazorita pomen delavnice za štampiljke, graverstvo in tisk, ki je že več kot stoletje sinonim za tovrstno mojstrstvo v mestu. Prav bogata zgodovina, dediščina, zgodbe in anekdote ter nekdanja družbena vloga blagovne znamke Sitar pa so bili ključni, da sta se scenografinja in kustodinja za industrijsko arheologijo Minea Sončan Mihajlović in nekdanja piarovka Jelena Marković pred tremi leti odločili za nakup podjetja. To je bilo takrat na prelomni točki, saj bi se po treh generacijah prehajanja delavnice iz roda v rod zgodba lahko končala, pripovedujeta sogovornici. Barbara Blejec in Irena Blejec Honsić, vnukinji ustanovitelja Cirila Sitarja, ki sta do takrat vodili obrt, v družini namreč nista našli kandidatov za naslednike, zato sta se odločili podjetje prodati. Za drzno potezo nakupa blagovne znamke skupaj z delavnico v Resljevi ulici, pripadajočimi stroji, pohištvom, orodji in zgodovinskimi predmeti sta se sogovornici odločili, ker sta v njej prepoznali kulturno vrednost in potencial. Izkušenj s tega področja nista imeli, zato je z njima devet mesecev v delavnici ostala Irena Blejec Honsić in jima predajala znanje. Minea Sončan Mihajlović in Jelena Marković sta se tako obrti učili sproti, vmes pa še skovali ideje za nove produkte.
Staro mojstrstvo v povezovanju s sodobnimi ustvarjalci
»V Sitarju sva videli priložnost za ohranjanje dediščine in njeno nadaljevanje v prepletu s sodobno ustvarjalnostjo,« prav Minea Sončan Mihajlović. Povezujeta se z različnimi domačimi ustvarjalci, slikarji, grafiki in oblikovalci ter obrtniki, mizarji in graverji, s katerimi oblikujejo nove izdelke. S slikarjem Miho Pernetom sta naredili serijo lesenih otroških štampiljk, ki jih shranjujeta v papirnate škatle, narejene po principu origamija, torej brez lepljenja. V sodelovanju z oblikovalko Nastjo Utroša so nastali gravirani pasji obeski, z oblikovalko Tejo Idejo pa še pred njunim prihodom ekslibrisi. Ti so v Sitarju prav posebna zgodba, saj jih sogovornici večinoma delata po naročilu strank, ki jih največkrat poklanjajo za darila. Zato so personalizirani, in kot opažata sogovornici, vedno bolj dodelani in posebni. Poleg avtomatskih samobarvilnih štampiljk in lesenih (otroških) štampiljk izdelujejo tudi pečatnike, ki so aktualni predvsem za poročna vabila, od koronačasov naprej pa je vse več naročil pečatov za glino. Izdelali sta tudi že štampiljke za datumsko označevanje jajc in štampiljke za košarice jagod. Naročila so torej raznovrstna, predvsem pa, kar jima je najbolj pomembno, je pri vsem skupaj »veliko kreativnega in ročnega dela«, kot poudarja Jelena Marković. Njuna vodila pri poslovanju so lokalno in medgeneracijsko povezovanje, trajnostna izdelava in odgovorna potrošnja. Z vodenimi ogledi delavnice pa želita biti obrtnici tudi del razvoja kulturnega turizma, ki pozornost posveča tudi starim obrtnim prostorom.
Delavnica SITAR 1920 je s svojo 101-letno dediščino muzej in situ, pravita Minea Sončan Mihajlović in Jelena Marković. V njej so namreč ohranjene originalne omare, pult, predalnik, stare štampiljke, orodje in stroji. Poleg tega hranita tudi nekdanji Sitarjev znak v obliki štampiljke z napisom »graverstvo, štampilje«, kot je bil stari izraz za štampiljke, etikete. Na steni pa visi Cankarjev avtoportret, s katerim je, kot pravi anekdota, pisatelj, ki je bil tudi odličen risar, Cirilu Sitarju plačal za njegovo delo. Nekaj zgodovinskih predmetov, ki so ohranjeni v delavnici, je tudi iz znamenitega prostora na Nazorjevi, kjer so še pred desetimi leti sprejemali naročila.
Delavnica za gluhe mojstre
Posebnost Cirila Sitarja, ki je pečatoreznico in graversko podjetje leta 1920 ustanovil skupaj s Cirilom Svetkom, leta 1931 pa še tiskarno Grafika, je bila njegova vloga pri izobraževanju in zaposlovanju gluhih in gluhonemih. Bil je začetnik poklicnih učnih delavnic za gluhe in ustanovitelj Društva gluhonemih Slovenije, do prevlade splošne uporabe telefonov pa je v delavnici zaposloval zgolj gluhe. »Zaradi zavedanja, kako velik človek je bil Sitar, ki je toliko naredil za gluhe in gluhoneme, z vsemi zgodbami, zgodovino in dediščino, ki jo nosi ta prostor, je odgovornost pri nadaljevanju te obrti še toliko večja,« njun odnos do podjetja, ki sta ga prevzeli, strne Minea Sončan Mihajlović.
