Življenjska zgodba Rudija Capudra je polna preizkušenj, a tudi dragocenega spoznanja, da največje bogastvo niso materialni uspehi, temveč medsebojni odnosi in drobni trenutki, ki jih pogosto cenimo šele, ko nam življenje pokaže svojo manj prijazno plat.
Prehitro odrasel
Leta 1960 se je rodil v Ljubljani, odraščal pa v Mekinjah, kjer so njegovi starši s krojaškim delom ustvarjali dom za štiri otroke. Bil je najstarejši in edini fant med tremi sestrami. Ko je imel komaj devet let, je oče zapustil družino. Mama je ostala sama z otroki, starimi devet, sedem, pet in tri leta. Časa za obup ni bilo. Delala je kot čistilka, ponoči sedela za šivalnim strojem, Rudi pa je precej prej kot njegovi vrstniki spoznal, kaj pomenita odgovornost in skrb za družino. »Takrat sem moral prevzeti del očetove vloge,« se spominja. Da bi mami pomagal, je že kot deček iskal priložnosti za zaslužek. Zbiral je znamke, jih menjaval in prodajal ter sosedom pomagal pri različnih priložnostnih delih.
Kljub zahtevnim razmeram je bil odličen učenec. Po osnovni šoli je obiskoval kamniško gimnazijo, nato študiral ekonomijo v Ljubljani. Med počitnicami je delal tudi za Loterijo Slovenije. Ob spominu na tiste čase se nasmehne, da je bil eden redkih, ki so imeli od loterije resnično korist – ne zaradi dobitkov, temveč zaradi dobro plačanega počitniškega dela.
Poklicno pot je začel v šolstvu. Nekaj mesecev je v osnovni šoli nadomeščal učitelja športne vzgoje, nato je dve leti poučeval na srednji ekonomski šoli v Kamniku. Spomladi 1989 pa ga je presenetilo vabilo profesorja dr. Bogomirja Kovača, naj na Biotehniški fakulteti na Rodici prevzame funkcijo pomočnika predstojnika. Tam je kot mlad ekonomist prevzel zahtevne organizacijske naloge in uvedel sistem spremljanja poslovanja posameznih oddelkov.
Iskal je rešitev
V začetku leta 1992 je prevzel vodenje kamniškega Trivala, podjetja, ki ga je izguba jugoslovanskih trgov pahnila na rob propada. Imelo je 168 zaposlenih in ogromne dolgove. »Prvo leto smo samo za obresti plačali 20 odstotkov več kot za bruto plače vseh zaposlenih,« pove. Sledila so leta, v katerih je bil prisiljen poleg funkcije direktorja prevzemati še vlogo finančnika, kadrovnika in pogosto še pravnika. Reševal je delovna mesta, se pogajal z upniki, sindikati, denacionalizacijskimi upravičenci in zaposlenimi ter iskal način, da podjetje ne bi končalo v stečaju. Zaposlene je motiviral, da so začeli razmišljati kot lastniki. Konec leta 1993 so podjetje dejansko odkupili od takratnega lastnika – Sklada za razvoj in ga razdelili na štiri samostojna podjetja. Vsa ta podjetja, v nasprotju z mnogimi propadlimi kamniškimi podjetji, še danes zelo uspešno poslujejo.
Uspeh pa je imel visoko ceno. Delo je počasi izrinilo šport, počitek in družinsko življenje. Včasih je bil tako zaposlen, da je, kot se danes spominja, skoraj pozabil priti domov. Toda ko se pogovor obrne k njegovim mladostnim letom, resnobnost izgine. Pred nami ni več nekdanji direktor, temveč navihani Kamničan, ki se še vedno z veseljem spominja časov, ko so s prijatelji dokazovali, da je mogoče smučati tudi brez snega.
Butnskalarji – fantje, ki za smučanje niso potrebovali snega
V osemdesetih letih je Rudi Capuder, takrat še študent, kot redar in učitelj smučanja, pet sezon delal na smučišču na Veliki planini. S prijatelji so se pogosto vozili mimo kamnoloma, ki je še danes v lasti podjetja Kalcit, in nekega dne se je porodila zamisel, ki bi jo večina odpravila z zamahom roke. Kaj pa, če bi poskusili smučati po kamenju? »Najprej smo mislili, da je to nora ideja. Potem smo poskusili in ugotovili, da dejansko deluje – čeprav je včasih malo boleče.«
Tako se je rodila Butnskala, druščina mladih Kamničanov, ki je s svojimi vragolijami kmalu postala prava lokalna znamenitost. Toda fantje niso bili kar tako. Ustanovili so klub, izvolili vodstvo, določili pravila in celo glasovalne pravice. Za svojo bazo so imeli danes žal že zaprto gostilno Pri planinskem orlu. Capi (tako ga kličejo prijatelji) je postal predsednik, Karlo tajnik in Feti blagajnik. Poleg serviserja Benija in voznika Joca pa so bili aktivni člani še Vrti, Zubi, Džon, Strojc, Čano, Tatjana … Članstvo v klubu Free Ski Selekcije Butnskale je bilo zelo zaželeno. Ker pa je imelo vodstvo tri glasove, člani skupaj pa le enega, je bilo sprejemanje novih članov včasih prava mala politična drama. Rudi se ob pripovedovanju smeji. Spominja se, kako so neuspešni kandidati ustanovili konkurenčno druščino Črne kugle. Celo izstop iz kluba je lahko postal prava komedija.
Butnskalarji so se vsako nedeljo zbirali v kamnolomu, se z vso opremo podali na vrh melišča, si nadeli smuči in se spuščali po melišču. Podjetje Elan jim je doniralo šest parov novih smuči, vendar so se najbolje obnesle stare aluminijaste smuči, »metalke«. Ko je zapadel sneg, je padla celo ideja, da bi odmetali sneg z melišča in tako nadaljevali treninge. Občinstva ni manjkalo, prav tako ne piknikov, smeha in poškodb. Sčasoma so postajali vse pogumnejši. Čelade in zaščitna oprema so včasih ostale ob strani, nekateri so se po kamenju spuščali celo v kratkih hlačah.
Njihova priljubljenost je prerasla kamniške meje. Smučali so tudi na Kamniškem sedlu, v Bohinju, Vrbi in na drugih meliščih. Najeli so razred v osnovni šoli in ustanovili celo nekakšno univerzo Butnskala z lastnimi indeksi in predavanji na temo polnokrvnosti. Pili so morsko vodo in za cilj so si zadali preteči maraton. Vse skupaj je bilo začinjeno s precejšnjo mero humorja, mladostne predrznosti in prijateljskega zbadanja. A najbolj neverjetna dogodivščina jih je čakala daleč od doma.
V Rim po dogodivščino
Za prvomajske praznike se je peterica prijateljev s smučmi odpravila proti Neaplju. Njihov cilj je bil Vezuv. Pet fantov, stoenka in smuči na strehi avta – že samo to je bila dovolj nenavadna odprava. Ko so prispeli, je bil dostop do vulkana zaprt, vendar so se kljub temu povzpeli in opravili nekaj spustov po vulkanskem pobočju. Na poti domov so se ustavili še v Rimu. Avtomobil so parkirali v bližini Koloseja in se odpravili na ogled. Ko so se vrnili, jih je čakalo neprijetno presenečenje. V avtomobil so vlomili in jim ukradli opremo, tudi izposojeno snemalno tehniko. Med večernim pohajkovanjem po Rimu so se zapletli v nesporazum z italijanskimi policisti v civilu. Eden izmed fantov je namreč zlezel na vrh vodnjaka Trevi in ker neznancu ni hotel pokazati dokumentov, je prišlo do prerivanja in udarcev, na koncu pa o vsi pristali v osrednjem rimskem zaporu Regina Coeli.
Smeh ob pripovedovanju za trenutek zamre. Rudi se spominja, kako se je nenadoma znašel v celici sam, med tatovi in morilci, brez prave predstave, kaj ga čaka. »Takrat sem razmišljal, kako sem se včasih sekiral zaradi kakšne slabe ocene, dekleta ali povsem nepomembnih stvari. V tistem trenutku bi dal vse, samo da bi prišel živ in cel domov,« pripoveduje. Po desetih dneh so jih po posredovanju odvetnika izpustili na prostost in tako se je njihova rimska pustolovščina končala.
Bolezen, ki ga je ustavila
Leta 1999 so mu zdravniki potrdili parkinsonovo bolezen. Prvi znaki so se pojavili že prej, v obdobju izjemnih delovnih obremenitev. Težave z levo roko, govorom in koordinacijo je sprva pripisoval utrujenosti in stresu. Danes je prepričan, da je dolgotrajno izčrpavanje ob reševanju podjetij močno zaznamovalo njegovo zdravje, čeprav neposredne vzročne povezave s parkinsonovo boleznijo ni mogoče potrditi. Presenetljivo pa je, da o diagnozi ne govori z grenkobo. Nasprotno, na svoj način ji je celo hvaležen. »Če bi nadaljeval v takšnem tempu, bi bilo verjetno že zdavnaj konec z menoj,« razmišlja.
Bolezen ga je prisilila, da je spremenil življenjski ritem, ne pa tudi radovednosti in želje po gibanju. Po diagnozi se je odpravil na dolg treking okoli Anapurne, leta 2003 osvojil Kilimandžaro in z družino potoval po svetu. Pred nekaj leti je odkril še namizni tenis, na državnem prvenstvu pa je z Jurijem Kuretom osvojil tudi prvo mesto med dvojicami.
Kljub vsem potovanjem, poslovnim uspehom in življenjskim preizkušnjam ostaja Rudi zvest Veliki planini. Tja se vrača že desetletja. Nekoč kot smučarski redar, učitelj in navihani butnskalar, danes predvsem kot človek, ki med planinskimi kočami in razgledi najde svoj mir.