Dolgoletna stanovalka šišenske soseske, ki se je sem preselila v 70. letih in ostala vse do danes, Alojzija Markovič pravi, da je to zanjo »najlepši del mesta, ker se tu počutim dobro in varno«. Do trgovine gre s kolesom, sicer pa ob kolesarjenju rada tudi hodi. Všeč ji je, ker sta blizu Rožnik in Koseški bajer, prav tako je v soseski veliko zelenja. »Vse imamo tukaj, v središču mesta se ne počutim tako domače,« še pravi sogovornica. »Ti nizki bloki so nekaj posebnega in parki, ki so lepo negovani, so mi prav tako všeč. Veliko je tudi otrok, ki se zunaj igrajo.«
Šišenska soseska 6, ki se razteza med Celovško in Vodnikovo, je ena prvih stanovanjskih sosesk, ki so nastale v skladu z generalnim urbanističnim planom Ljubljane, sprejetim leta 1965. Načrtovali so jo kot sklop več manjših sosedstev, skupno za deset tisoč ljudi. Ob parkovnih površinah in otroških igriščih, peš poteh so tu še šola, vrtec in telovadnica.
Raznolika sosedska druščina
V 70. letih, natančneje 1. maja, se je v šišensko sosesko z družino preselila tudi Mira Janjič. Ključna za izbiro domovanja v Šiški je bila bližina tovarne Lek, kjer je delala. »Bilo je zelo lepo, mladi smo bili, službo sem imela blizu in s sosedi, ki smo hkrati prišli na novo v blok, smo se dobro razumeli. Hodili smo drug k drugemu na kavo, otroci pa so se skupaj igrali na dvorišču,« se spominja sogovornica. »Spoznavali smo se med sabo, se pogovarjali, če smo se srečali na hodniku. Bila je drugačna družbena klima, lepo smo živeli, zdaj pa životarimo. Seveda je čisto drugače tudi, ko si mlad in imaš na vse drug pogled.«
Obe sogovornici med spomini na življenje v soseski omenjata skupne akcije v naselju, predvsem namenjene čiščenju okolice, bližnjega parka. Ob tem pa tudi, kako raznolika in vključujoča je bila sosedska skupnost, v kateri so živeli ljudje najrazličnejših poklicev, kar nekaj tudi glasbenikov. »Prišli smo z vseh vetrov, od vsepovsod in nobeden ni nikogar zaničeval,« pravi Mira Janjič. »Bili smo zelo mešana druščina, eden od blokov je bil tudi oficirski, praznovali smo vse praznike, tudi pravoslavne in muslimanske, kar se je po osamosvojitvi nekoliko spremenilo,« pa pripoveduje Alojzija Markovič.
Prijateljstva med sosedi
»Nekdaj je tu bila resnično lepa atmosfera, zdaj pa se v soseski ne počutim več tako dobro. Nimam več stikov s sosedi, vsekakor svoje naredijo tudi leta. Mojih prvih sosedov ni več veliko. Prišle so nove generacije, ki imajo svoj svet, jaz svojega, medgeneracijski prepad se pozna,« svoje izkušnje posreduje Mira Janjič, ki pa se redno druži s sosedo Alojzijo Markovič. A sogovornici niti nista edini v sosedsko-prijateljski šišenski druščini. Eden od njenih članov je tudi sosed Bojan Vidmar, ki se je sem preselil pred devetimi leti, čeprav je Šiškar, sicer iz bližnje soseske, že od svojega rojstva. »V svojem sedanjem bloku nimam nobenega konkretnega stika, sosedje se ne dobivajo, kot so se naši starši. Ko sem bil otrok, smo se za vikend nobel oblekli in šli kot račke drug za drugim k sosedom na obisk. Rad imam sosedsko druženje, ne pa kukanje skozi zavese. Sam se sicer družim s sosedama iz bližnjih blokov in si med seboj pomagamo,« je jasen sogovornik.
»Luštno nam je, ker si tako naredimo. Dobivamo se na kosilih, hodimo na izlete, obiskujemo partizanska obeležja in si pomagamo z nakupi v trgovini. Ko gre katera od naju z Alojzijo v trgovino po hrano, še drugi prinese, kar potrebuje,« sodelovanje in družabnost v sosedstvu predstavi Marija Janjič. A kakor koli, je delovanje širše sosedske skupnosti drugačno, kot ga je v Šiški nekoč poznal tudi Bojan Vidmar. »Ko je recimo zapadel prvi sneg, smo bili vsi zunaj. Odrasli so prinesli čaj, kuhano vino in šnopc ter se pogovarjali. Zdaj ni skupnih akcij in dogodkov med sosedi.«
