Ko se je nad Tuhinjsko dolino prebujal dan, je tišino okoli Term Snovik prekinil zvok, ki ga danes slišimo vse redkeje – kovinski odmev klepanja kos, s katerim kosci pripravljajo rezila za novo delovno dopoldne. Temu je sledilo enakomerno šumenje dolgih zamahov. Tako se v Snoviku že deveto leto zapored začne tradicionalna Košnja po starem, dogodek, ki ni le prikaz nekdanjih kmečkih opravil, ampak predvsem poklon ljudem, znanju in načinu življenja, ki je stoletja oblikoval slovensko podeželje.
Dogodek na pobudo zakoncev Manje in Rajka Žebaljca pripravlja Turistično društvo Tuhinjska dolina. Čeprav je danes prerasel v prijetno druženje prijateljev in ljubiteljev etnološke dediščine, je njegova zgodba nastala iz čisto vsakdanje potrebe. »Z možem že vrsto let urejava okolico Term Snovik, spodaj pa imava še domačo kmetijo. Veliko je površin, kjer strojna košnja ni mogoča, zato je treba kositi ročno. Pred leti smo skupaj s Turističnim društvom razmišljali, da bi iz tega naredili nekaj lepega, da bi poleg dela ohranili še del naše dediščine. Tako se je rodila Košnja po starem,« pripoveduje gostiteljica.
Travniki okoli term so razgibani, posejani z brežinami in manjšimi pobočji, kjer tudi danes motorna kosilnica ni vedno najboljša rešitev. Kar bi za posameznika pomenilo več dni napornega dela, skupina izkušenih koscev opravi v nekaj urah. A pomembnejše od samega dela je vzdušje.
Šilce žganja in metina potica
Tudi tokrat se je jutro začelo, kot se je nekoč na številnih slovenskih kmetijah. Pred odhodom na travnike so se udeleženci zbrali ob domači kavi, kozarčku žganja in bogato obloženi mizi. Posebno mesto ima metina potica, ki jo je spekla gostiteljica. »Včasih so poznali tudi slano različico z meto in čebulnimi listi. Jaz pripravim sladko, vendar recept izvira iz starih časov. Lepo je, če lahko tudi s hrano ohranimo košček tradicije,« pove.
Ob klepetu se hitro pokaže, da se večina udeležencev pozna že vrsto let. Nekateri prihajajo od samega začetka, drugi so se pridružili pozneje, vsi pa vedo, da jih po zajtrku čaka resno delo. Letos so organizacijo nekoliko prilagodili gradnji v okolici term, zato je Rajko Žebaljec kosce razporedil na več delovišč, raztresenih po travnikih nad Snovikom.
Ko so stopili na travo, je govor skoraj povsem potihnil. Vsak zamah mora biti miren in natančen. Dobra kosa ne odpušča napak, sploh topega rezila. Zato je poleg močnih rok potrebno tudi znanje, kako rezilo pravilno poklepati in sproti brusiti. Ob robu travnika smo opazovali starejše mojstre, ki so z nekaj spretnimi udarci kladivca pripravili koso, da je ponovno gladko zarezala skozi travo. Jernej Mali se košnje udeležuje predvsem zaradi druženja, a priznava, da občutka za koso človek nikoli povsem ne izgubi. »To je kot vožnja s kolesom. Čeprav nekaj časa ne kosiš, potrebuješ le nekaj zamahov, pa spet steče. Seveda pa moraš priti v pravi ritem,« pravi in doda, da je pri njih oče že na predvečer košnje kose temeljito nabrusil, da so naslednje jutro, navadno že ob štirih zjutraj, začeli. Zakaj se začne tako zgodaj zjutraj, dobro vedo vsi izkušeni kosci. Odgovor je preprost – rosa.
»Rosna trava se veliko lepše reže. Suha trava beži pred koso, kot pravimo. Poleg tega so jutranje temperature prijetnejše, zato so ljudje od nekdaj kosili zgodaj.« Besede razkrivajo modrost, ki se ni zapisovala v knjige, ampak se je prenašala iz roda v rod. Prav takšno znanje je danes največja vrednost podobnih dogodkov. Ob polovici dopoldanskega dela je sledila malica. Na mizi so se znašli flancati in druge domače dobrote. Nekoč je bila takšna okrepčitev nujna, saj je košnja trajala ves dan, danes pa je predvsem prijetna priložnost za pogovor, šalo in obujanje spominov.
Ko so kosci pripovedovali o otroštvu, je hitro postalo jasno, kako zelo drugačno je bilo življenje na podeželju. Marsikdo se še danes spominja, da so poleti vstajali že ob treh ali štirih zjutraj, še preden je sonce ogrelo travnike. Košnja ni bila prireditev ali druženje, ampak nujno opravilo, od katerega je bila odvisna zimska krma za živino. »Takrat ni bilo motornih kosilnic. To ni bilo druženje, ampak potreba,« poudari gostiteljica. Danes pa prav zaradi tega, ker potrebe skoraj ni več, takšni dogodki dobivajo novo vrednost. Postajajo prostor srečevanja, ohranjanja znanja in spoštovanja do dela prednikov.
Organizatorji z veseljem sprejmejo tudi mlajše udeležence. Eden izmed njih je Luka Borza iz Mengša, ki se je dogodku pridružil skoraj po naključju. »Prvič sem prišel samo pogledat. Mislil sem, da bom malo opazoval, potem pa sem dobil koso v roke. Od takrat prihajam skoraj vsako leto,« pove v smehu. Na začetku je bil med izkušenimi kosci precej neroden, danes pa je že povsem enakovreden član skupine. In prav takšne zgodbe, kot pravita zakonca Žebaljec, dajejo upanje, da znanje vendarle ne bo izginilo.
Grablje doma redko še uporabijo
Poleg koscev imajo pomembno vlogo tudi članice Turističnega društva Tuhinjska dolina. Nekdaj so bile ženske tiste, ki so za kosci grabile travo, jo obračale in pripravljale za sušenje. Danes s simbolično udeležbo ohranjajo tudi ta del nekdanjih opravil. Priznavajo, da grablje doma vse redkeje uporabljajo, saj večino dela opravijo stroji, vendar se rade vračajo na dogodek, kjer se ob delu vedno najde tudi čas za smeh in prijeten pogovor.
Prav druženje je rdeča nit celotnega dogodka. Kosci prihajajo iz Snovika, Tuhinja, Velike Lašne, Mengša in drugih krajev. Nekateri se poznajo že desetletja, drugi sklepajo nova prijateljstva. Letos jih je bilo nekaj manj kot običajno – eden izmed dolgoletnih udeležencev okreva po hudi nesreči, drugi je šel na dopust, tretjega so zadržale obveznosti. Kljub temu je na travnikih ponovno odmeval smeh, med zamahi kos pa so nastajale zgodbe, ki jih ni mogoče poustvariti na odru ali v muzeju.